SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

ZGODOVINA PASME SCHAPENDOES OVČJI KODER

Obnovitev pasme

Kdor je že dopustil svojemu pogledu v velikem svetu kinologije potovati dlje kot samo pogledu na lastno pasmo naj bi vedel, da je ta kosmati  ovčar najden v veliko različicah  v celotni Evropi. Gre za koristnega delavnega psa, koristnega za pastirja pri varstvu čred . Njegove najvidnejše lastnosti so: iznajdljivost dopolnjena s hitrostjo, vztrajnost in tipično za to pasmo je tudi dober značaj . V tej skupini  ovčarjev  je ovčji koder-Schapendoes definitivno ustaljen!

Zahvaliti se gre sodniku in novinarju (publicistu) P. M. C. Toepoel, da zaseda danes ovčji koder-schapendoes trdno mesto v kinologiji. Brez dejavnosti leta 1960 umrlega „ponovnega izumitelja‟ naše pasme, bi bil ovčji koder razglašen za izumrlega. Med in po drugi svetovni vojni je vzel Toepoel skupaj z nekaterimi zainteresiranimi v roke obnovitev  pasme.

Obnovitev? Ali samo enostavno nova pasma?

Tukaj sledi izrezek iz Nizozemske „Hondenwereld‟ objavljenega članka februarja 1957, kjer vzreditelj ovčjega kodra A. Oosthoek piše:

Poznate ovčjega kodra?

Oosthoek poroča o srečanju s čredo ovc, poleti 1920, Noord-Veluwe, Nizozemska.

Ni  čreda in tudi ne pastir, ki vleče nase mojo pozornost. Ne, temveč je to pes, ki me pritegne:

Mali, temno sivi pes s svetlimi sprednjimi tačkami in skoraj z belim gobčkom, podoben kompaktnemu energijskemu naboju. Enostavno neutrudljiv! Gibanje živali je zahtevalo vso mojo pozornost. Bil sem prevzet! Začuden sem bil nad harmoničnim gibanjem in ugotovil sem, da pes pri teku absolutno ne dela nepotrebnih gibanj. Prihraniti moči pomeni prihraniti energijo! Tudi posebna iznajdljivost in ta lahkotnost, sta zelo značilni. Dejansko  dela ta pes z rameni. Če se je ovca oddaljila od svoje črede, je pes spravil vse zopet pod kontrolo. Bila je resnično čudovita uprizoritev.  

„To je  ovčji koder-shapendoes‟, mi je povedal  pastir. „In moj stari oče, ki je imel tudi čredo, je imel enakega psa. Bil je enakega videza in najboljši pomočnik, ki si ga lahko predstavljamo‟, je pripovedoval moški. Hitro sem v mislih izračunal ena in ena skupaj, kajti če je imel njegov stari oče enakega ovčjega kodra, tako je morala obstajati ta vrsta psa že pred stoletjem, ker ocenjujem pastirjevo starost na dobrih 60 let.

Stari domačini in kmetje nagovorijo ovčjega kodra-sch. še včasih s starim imenom, ko je bil poznan kot pastirjev pomočnik: ″Siep″, ″Droes″, ″Herdersdoes″ ali ″Olde Grise″.

A kako gre dalje?

Pastir je bil brez finančne pomoči. Bil je prisiljen skromno živeti in ni si mogel privoščiti dodatne krme. Kar je nujno rabil, je bil pomočnik, ki je izpolnil vse zahteve. In ravno ta pasma je bila od njega vzgojena. Lepota in videz sta bila na drugem mestu. Pomemben je bil značaj . Pri tem nizozemskem ovčarju niso bile relevantne (ključne) zunanje značilnosti, ampak iznajdljivost in nadarjenost za delo.

Sledila so težka  leta za pastirja in psa. Črede so postajale vedno manjše in veliko so jih morali razpustiti. Pastir je bil prisiljen si zaslužiti vsakdanji kruh na drugačen način. Pomočnik je postal nepotreben in je začasno tonil v pozabo.

 P. M. C. Toepoel,  je imel po nekaj preteklih letih še točno sliko pred očmi od tega pohvale vrednega psa, ki naj bi bil takrat tako nepogrešljiv prijatelj.

 Sledi obnovitev (1940-1945).

Na cesti in na  tržnicah (tržnicah čez vikend) se kmalu kaj najde…

 Toepoel je zagledal gospo, ki se je sprehaja s psičko po trgu in se odpravljala domov. Stopi s kolesa in poskuša gospe dopovedati, da je lahko srečna, da sprehaja ovčjega kodra na vrvici.

Potem ko ji je povedal vse skrivnosti o ovčjem kodru, ji predlaga, da bi s psičko poskusili pariti.

Po tem ko je minilo 63 dni, si je Toepoel odšel ogledat  psičkino leglo. Sedem živih mladičev, od teh jih je šest kazalo na jasne značilnosti in podobnost pasme. Videz sedmega mladiča je bil vse drugo kot tipičen…

Ti in ostali psi so bili začetni kapital za obnovitev. Moramo si priznati, da ni šlo za tipične predstavnike,a med njimi so se nahajali nekateri zelo lepi in priporočljivi primerki. Ti psi zagotovo niso bili selekcionirana pasma ; vsak izmed njih je imel pomanjkljivosti in te so morali „odvzgojiti‟ (odstraniti)… da lahko končno določimo prave Adame in Eve naše pasme, bilo je le devet psov na razpolago. Mogoče upanje za obnovitev pasme? Tako malo število na dveh rokah prešteti…

Pri teh  psih gre za „najdene‟ osebke. Ne obstajajo nobeni namigi, ki se vežejo na rojstni datum ali izvor. So štirje psi (samci): Noël, Pluis, Boeloe in Boef I, tako kot pet psičk (samičk): Roetje, Astra, Tirza, Teddy in Ingrid.

To število je začuda skromno, če pomislimo, da v tej pisani skupaj sestavljeni skupini „ovčjemu kodru podobnih‟-psov tiči celotni potencial genetskega materiala, katerega danes, leta kasneje tisoče ovčjih kodrov nosi v sebi!

Enoglasni moto tega izredno zahtevnega pionirskega dela se glasi: „Gre se za vzrejo enega psa, ki je videti kot ovčji koder in najraje tudi z lastnostmi in značajem  slednjega‟.

 

Od kod prihajajo ti psi, ti tako imenovani (t. i.) predjezdeci naše pasme in kdo so?

September 1944. Divja vojna in krožijo govorice. Živčen nemški vojak, ki bi se rad vrnil v svojo domovino, mora za sabo pustiti svojega ljubega psa. Hitro najde kupca. Novi lastnik mora sicer nepričakovano psa prodati dalje( v vrtu za njegovo hišo ležijo vojaki na preži in pes reagira  na moške v uniformi zelo napadalno). Njegov nov lastnik je poznejša vzrediteljica gospa Backx-Bennink. Za ime psa gre zahvala angleškemu zdravniku, Noëlu Scottu, ki je družini prinesel nekatera nujno potrebna živila na dan osvoboditve. Noël je bil deležen štirih legel (med 1947-1950). Na žalost je imel stekleno oko.

 Že pred tem časom je videla gospa Backx-Bennink, nova Noëlova lastnica, ovčjega kodra. Bila je navdušena, odločila se je, da bo strmela za takim psom.

Na pasjem trgu v Rotterdamu je gospa kmalu našla, kar je iskala. Opazovalo jo je dvoje okroglih, čisto temno rjavih oči. Ta pogled je zadoščal… Vzela je psičko podobno ovčjemu kodru, čudovito sive barve, k sebi domov. Ko je prispela domov, si je bolje ogledala psa, ugotovila je, da je poln bolh, od tu tudi ta tako „lepa siva barva‟... Priporočili so ji naj vrne psa nazaj, a sleherni poskusi niso uspeli. Psička je bila povsem  drugačnega mnenja in tako je smela v končni fazi ostati. Tri dni so odstranjevali bolhe s kožuha do zadnje s petrolejem, ki je bil za tisti čas dražji kot ekskluziven parfum. Teden dni kasneje se je  obred čiščenja ponovil. In poglej, črna lepota je prišla na dan . Krstili so jo na ime Roetje (Russ).

Roetje je mati dveh legel (1947+1948). Dvakrat so jo parili z Noëlom, pod (s) poznejšim imenom „Reeuwijk′s‟. Pri prvem leglu se je skotilo devet mladičev. Pri drugem točno število mladičev ni znano.

Mi vemo, da je po drugi svetovni vojni nekaj časa obstajalo samo še 7 zastopnikov, ki so soustvarjali potencial za obnovo. Ta majhna skupina je imela to nalogo, da vrne pasmi ugled, kot ga je imela včasih (v času pastirjev ): zelo trpežen, lahkih nog in zelo iznajdljiv, srednje velik, dolgodlak pes, ki rad dobro dela, s prijaznim, trdnim in pogumnim značajem.

Zanima nas poglobitev v te pse, kdo so pravzaprav bili, kakšnega videza so bili in kako so živeli.

 

Tirza

Okrog 1960 je prišla ubogljiva psička Tirza iz bližine Rotterdama h gospe z imenom A. J. C. Schneider-Louter. Za gospo je bila prva izkušnja na področju kinologije. Sledile naj bi še mnoge…

Ko je prišla Tirza v svoj novi dom, so jo predstavili kot mlado pudel-psičko.

Nova lastnica je na zabavi med kosilom srečala, lastnika psa, ki je bil podoben njenim, bil je prepričan, da ima ovčjega kodra. Gospa Schneider-Louter je bila negotova, a prepričana, da Tirza ne more biti pudel. V stik je stopila z gospo Backx-Bennink, lastnico ovčjega kodra, in ta ji je pomagala odstraniti dvome.

Lepa, čisto črna psička Tirza je bila brez pomislekov pravi ovčji koder. Njen izvor na žalost ni več izsledljiv. A leta 1961 je postala ponosna mati 8 mladičev schapendoes – 3 samcev in 5 samičk. Gospa Schneider-Louter je ostala zvesta pasmi in dolga leta je bila predsednica nizozemskega kluba.

 

Pluis

Ta samec je od 1950 do 1962 v lasti družine Toepoel. Po izjavah sodeč je bil to pes, ki je zelo ustrezal idealni sliki starega ovčjega kodra. Skoraj enako naj bi bil videti nekoč.

Gospod Toepoel ni mogel iz svoje kože, da ne bi svojega samca na Nizozemskem priporočal za naskok samičk. Celih devetkrat je imel rezultat. Od kod izhaja ne ve nihče in tudi ni izsledljivo. Njegova dlaka je bila skodrana, sive in črne barve, trup je bil izklesan. Pluis se je udeležil 1950 in 1951 razstave v Amsterdamu. 1962 je umrl v prisotnosti gospe Toepoel zaradi zastrupitve ledvic. Pred tem je umrl njegov lastnik Toepoel (1960).

 

Astra

To rjavo-sivo psičko so našli nekega dne leta 1950 na pokopališču v Utrechtu. Nekdo jo je tam priklenil in pustil. Sprehajalec na pokopališču je videl psa in nato je obvestil svojega očeta, poznejšega Astrinega lastnika, gospoda van der Grintena. Ko sta se oče in sin po končanem delu skupaj peljala na pokopališče, da bi pogledala, če je pes še vedno tam, sta se odločila, da bosta vzela psičko in da bosta podrobneje raziskala okoliščine .

A ni bilo mogoče veliko raziskati in hitro sta se odločila, da bo psička postala družinski član.

Živinozdravnik gospoda van der Grintena je pregledal psa in ugotovil, da gre po vsej verjetnosti za ovčjega kodra. Lastniku je predlagal naj se podrobneje pozanima in mu svetoval naj se obrne na gospoda Toepoela, ki ni živel  daleč stran…

Toepoel je bil navdušen nad psičkinim videzom. Takoj sta prišla na temo vzreja in planiran je bil naskok z Astro. Kot samca je gospod Toepoel rade volje ponudil Pluisa. Ta dobra kombinacija je prinesel leta 1950 8 mladičev (3 samce in 5 samičk). Na žalost je bil to Astrino edino leglo.

Nekaj smo le uspeli raziskati o preteklosti ovčjega kodra. Nekaj psov, ki so bili takoj po vojni na Nizozemskem na razpolago in so tako predstavljali osnovo za obnovo, smo že predstavili. To so: Noël, Roetje, Tirza, Pluis in Astra. No tako bi radi predstavili še preostale štiri.

 

Boeloe

O tem samcu je  zelo malo znano. Lastnik je kupil samca okrog leta 1960 od zakonskega para. Nenavadno je, da je bila v primerjavi z ostalimi ovčjimi kodri te generacije opravljena obsežna ocenitev. Gospod van den Bend, FAC-član v nizozemskem klubu, je vzel Boeloeta leta 1971 temeljito v pregled. Pes je bil ta takrat star 17 let!

Njegove kvalitete so ocenil kot dobre. Barva kožuha je bila temno siva z malo bele. Boeloe je bil zaradi košatega kožuha letno ostrižen. S tem se niso strinjali vodilni v klubu in tako je lastnik ukinil svoje članstvo.

Oba samca, Karu in Jeroen, sta veliko prispevala k obnovitvi pasme.

Še preostali trije psi, ki jih še nismo predstavili so Boef I, Ingrid in Teddy. Ti trije skupaj so ustvarili pomembnega naslednika pasme: Lulu. Ostali sinovi in hčere tega tria niso pomembni za vzrejo.

 

Boef I′s prispevek k obnovitvi

Od Boef I (Boef pomeni po dansko „tat‟) niso poznani starši (kakor tudi pri ostalih psih).

Na podlagi te skice je vidno, kako so parili živali, da je Lulu, Boef I′s pravnukinja, prišla na svet.

 

Ingrid in Teddy  

Leta 1948 so se odločili, da bodo parili Noëla in Ingrid. Rodilo se je sedem mladičev. Samec iz tega legla je dobil ime Constable van′t Geuzenerf. In kar naenkrat se pojavi tudi psička Teddy.

Na podlagi te skice bi radi pokazali, koliko sta Ingrid in Teddy pripomogla k obnovitvi in v kakšnem razmerju sta si z Lulu.

O Ingrid in Teddyju ni nič znanega, razen dejstva, da od obeh starši niso znani. Na žalost ne obstajajo tudi nobene fotografije.

Imena kot Boef I, Teddy in Ingrid so veliko prispevala k obnovitvi pasme.

S tem se je seznam prvotnih devet, nenadno skrčil na sedem očetov in mater pasme…

 

No radi bi ti predstavili še zadnjega pravega pra- ovčjega kodra:

Lulu. Ta psička stoji za tremi pravimi predniki Boef I, Ingrid in Teddyja. O teh treh psih je zelo malo znano. Lulu je skupen naslednik tega tria in s tem se lahko potrdi prispevek k obnovitvi pasme.

Lulu

″Blontna″ psička je bila rojena 1960 in je živela pri družini Mastenbroek ter pri svojem očetu, samcu Luurtu van′t Schaddeveldu.

Psička je imela le eno leglo, leta 1964. Oče mladičev je bil Castor, ki je tudi živel pri družini Mastenbroek. Iz te naveze sta nastali dve psički: To sta Tanja in Nora.

Predstavili smo vse prapse naše pasme, našli vsa dejstva in jih sestavili kot zloženko. Več informacij ne obstaja. Rezultat je skromen. Veliko vprašanj je neodgovorjenih. Predvsem bi nas zanimalo, kako so bili psi videti. Ampak  tisti čas niso pisali obsežnih poročil. Manjkajo tudi objektivna spričevala o velikosti ali tipičnih lastnostih pasme, kar bi bilo očitno iz poročila pasje razstave. Ovčji koder takrat še ni bil priznana pasma in tako nedobrodošel na razstavah. Tisti čas, takoj po drugi svetovni vojni, so imeli povsem drugačno željo: šlo se je za to, da bi z zadnjimi najdenimi pasme tipičnimi primerki že skoraj izumrle pasme, rešili ovčjega kodra in mu vrnili ugled. In to ni bilo lahko. Prvi naraščaji so bili vse drugo kot selekcionirana pasma psov. Vsak izmed njih je imel vidne pomanjkljivosti, ki so jih morali odstraniti.

Takrat se je konstantno govorilo o „obnovitvi‟ in ta beseda dokazuje jasno namero. Že pozabljeno pasmo obnoviti, čeprav o ovčjem kodru tudi ni bilo veliko znanega. Sedem predstavljenih psov je po naključju skočilo v vlogo pra- ovčjega kodra.

Danes, veliko let kasneje, se lahko ozremo nazaj in rečemo: takratnim razmeram je ušla pasma, ki ustreza prvotnim, pasme tipičnim merilom.

Ovčji koder, srednje velik , dolgodlak ovčar, delaven, lahkih nog in hiter, ljubezniv, pazljiv  in samozavesten, igriv, pogumen ampak občutljiv…

 

 

Recent Forum Posts

Newest Members