SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

Krožna pot do Strasburga 

V sredo 8.04.2015 smo se kar na hitro odpravili na pot. In cilj ter namen našega potovanja? 

Paritev psičke Belle z prekrasnim samčkom daleč v bližini Strasburga. Zato nam je tudi njeno stanje narekovalo čas in hitrost potovanja.

Na pot smo odšli šele popoldan in po avtocestah proti večeru prispeli na naš prvi cilj, to je bilo prekrasno mesto ob jezeru  Chimsee čisto ob izvozu iz avtoceste. V turistični sezoni bi nas iz parkirišča pregnali, vendar v tem času ni turistov, samo domačini so pripravljali objekte in okolico. Noč je bila mirna in zbudilo nas je petje ptičkov ter tečno skakanje Mon Ami, ki se ji je strašno mudilo ven. Že na večernem sprehodu jo je kot magnet vleklo proti jezeru vendar ji nisem pustila v vodo, da bi ne bila čez noč mokra. Zjutraj je prišla na svoj račun. 

Bil je prijeten sprehod pod mogočnimi drevesi in pot se je previdno vila med njimi. 

 

 

 Seveda le korak od jezera, kar je najbolj izkoristila Mon Ami in brez igre ne gre. 

 

 

 

 

 V načrtu je bil predviden odhod takoj po sprehodu in zajtrku, pa ni šlo, bilo je tako prijetno, da smo se še malo nastavljali sončku.

Ampak treba je bilo naprej, naprej po avtocesti v upanju, da ne bo večjih zastojev. Pri večjih mestih se je malce zataknilo ampak nismo stali in popravljali ter širili so avtocesto tu je šlo bolj počasi.

Takole pa pravi popotniki najdejo prostor za počitek, sprehod in kosilo. Spodaj se vidi pločevina na avtocesti.  

 

Naprej, naprej je treba, Bella je že nestrpna  , v bližini Stuttgarta smo se odločili, da gremo iz avtoceste (spet so se začela dela in kolone) in gremo prečno po stari cesti do cilja. 

Ceste imajo zelo lepe ampak tale garmin je prav tečen (če se ti ga ne ljubi izklopit  ) in te vleče na avtocesto. Običajno, ko smo že dovolj daleč stran se vda in nam pomaga iskati smer vožnje po običajnih cestah. Tokrat nisem bila pozorna in nas je malo zapeljal nazaj proti Baden Badnu ampak nam ni bilo žal, saj smo se peljali po čudoviti pokrajini Schwarzwald gozda. Res lepo kot bi se vozili po vrhu Pohorja. Med vožno sem opazila označbe za peš poti, ej ko bi se nam ne mudilo  .

Z zamudo kakšnih dveh uric, zaradi izgube smeri smo pozno popoldan prispeli na cilj. Očitno so nas že nestrpno pričakovali saj smo imeli takoj odprta vrata za uvoz na parkirišče.   Kako prijazni so bili naši gostitelji, beseda je kar stekla čeprav sva se mučila z angleščino,  je šlo. Po kosilu sta imela Bella in Brami svoj randi in oba sta bila tako znervirana ker sta se vohala in slišala a skupaj ju nismo spustili, da sta ena dva tri opravila svojo dolžnost in prijetno opravilo. Tako hitro pa še ni šlo  . Pozno v noč smo se pogovarjali, prenočili smo pri gosteljičini mami, ki ni znala angleško a ne moreš verjet vse čisto vse smo se zmenili. Zjutraj naju je čakala in brez francoskega zajtrka nas ni izpustila na sprehod. Bella in Mon Ami sta jo oboževale. Sprehodili smo med prelepimi hišami do kanala.

 

Imeli smo srečo ker je prav takrat pripeljala ladja in opazovali smo dvigovanje zapornic, spust vode in vožnjo ladje ki je na oko bila celo preširoka za prehod.  

 

 

 

 Skoraj smo zamudili drug randi z Bramijem. Tokrat je Brami zavohal tudi Mon Ami in mogoče je bil njen vonj saj se je tudi ženila močnejši od Bellinega in se je tokrat Bella vrtela okoli njega ter ga osvajala. Prav hecno je bilo, a ga je osvojila  .

 

 

 

 

Bili smo 20 minut oddaljeni od centra Strasburga  in skušnjava o ogledu mesta je bila velika. Vendar zaradi psov nisva niti pomislila na to možnost pa so nama gostitelji kar sami predlagali, da psa ostaneta pri njih naju pa zapeljejo do mesta, nazaj pa prideva z avtobusom. In tako je tudi bilo, malce čudno je bilo brez psov, vendar sva si lahko skupaj ogledala zanimivo katedralo in ogromno mesto.

 

Imela sva srečo, da sva prišla ravno pred dvanajsto uro v katedralo, ko imajo predstavitev astrološke ure in seveda ob 12 h je na uri poseben, čudovit protokol.  

 

 

 

V nasprotju z Italjanskimi cerkvami in katedralami  v tej katedrali ni veliko fresk in slik (razen nekaj pri oltarju) , osupnejo pa te čudoviti vitraže na oknih in ker je bil sončen dan so bile res osupljive.

 

 

 

Bolj stari bolj otročji, ha ha ampak tale vrtiljak je bil pa res lep.

 

 Še dobro, da ima mož tako dobro orentacijo, ker jaz nisem sigurna da bi našla nazaj do avtobusne postaje. Z avtobusom številka šest sva prispela skoraj do avtodoma. Poslovili smo se se zahvalili gostiteljem in krenili proti domu, ja z ovinki seveda zdaj je bilo malce več časa.

Po stari cesti zopet skozi  Schwarzwald gozd, sploh se mi ni zdelo da se vozimo po zaščitenem delu pokrajine saj je bilo veliko mest in vasi na poti ampak cesta je bila zelo lepa.

Pozno popoldan smo prispeli do jezera Bodensee, naš cilj je bilo mesto Konstanz parkirišče nad urejenim kopališčem jezera. Super, kot sva upala so bile zapornice dvignjene in parkirana že dva avtodoma. 

Parkirali smo in odšli na prijeten sprehod ob jezeru do trajektnega postajališča.

Zjutraj smo nadaljevali raziskovanje do samega mesta Konstanz, do mesta sicer ni bilo daleč samo mesto je tako veliko in smo se vrnili nazaj čisto utrujeni   . Na žalost je odpovedala baterija na fotoaparatu, tak, da slik iz mesta ni je pa vreden ogleda.

 

 

 

 

 

 V načrtu je bil še ogled muzeja mostiščarjev in muzeja zeppelinov a je zmanjkalo časa. Ogledala sva si cvetlični otok Mainau, brez psov, ki sta bila preveč utrujena. Najprej smo se zapeljali do vhoda in parkirišča ampak ker je bila gneča sva se obrnila in parkirala malce naprej. Na parkirišču za tenis igrišče, samo 10 minut hoje do vhoda na otok. Vstopnina sicer ni poceni 19,00 eur za osebo ampak je vredno. Enkrat ko bo več časa bomo otok obiskali za cel dan. Tokrat sva na hitro prehodila otok, občudovala cvetje, orhideje in metuljčke. In zakaj na hitro, ker je mož na armaturni plošči pustil rezervne ključe, uf , in ta pravi falot bi samo vlomil v avtodom ga odpeljal z psom vred. Tisto 10 minutno razdaljo nazaj sva prehodila v 5 minutah.

 

Psi so na otoku dovoljeni, samo kolesa so prepovedana 

 

 

 

Če pogledate natančno je na šoferskem stolu Mon Ami zraven pa Bella, ni šans, da bi kdo ukradel avtodom pri takšnih čuvajih    . 

 

 Še se bomo vrnili k jezeru Bodensee, toliko zanimivosti je še za pregledat.

Pot smo nadaljevali ob jezeru na Avstrijsko stran po lepi cesti do Innsbrucka. Tu smo prenočili, zopet ogromno mesto in imela sva srečo. Čisto blizu mesta je bila ulica na kateri ni bilo znaka o prepovedi parkiranja avtodomov, jee. Slepa ulica in kot sva pozneje ugotovila je bil desno vrtec, levo pa upravna hiša podjetja pred nami, ker je bila sobota je bilo vse zaprto in prazno. 

 

 

  

  

Občudovala sva visoke gore in železnico ki je peljala vanje.

Zjutraj pa zopet na pot, v gore proti domu jeee.

 

 

 

Bila je prekrasna vožnja in v Dolomitih je mož našel razgledno cesto, po kateri naj bi bilo hitreje. Jap na zemljevidu je bila ravna črta v resnici pa. Najprej je bilo lepo hitro smo se dvignili in nekaj časa vozili po lepi ravni cesti, a vsega lepega je enkrat konec. Najprej naju je ustavila policijska kontrola, nič posebnega samo čudno se je policaj muzal. Le zakaj, nekaj kilometrov naprej se je začela noro

vijugasta, ozka slaba cesta pravi rodeo. 

 

 

Tudi to smo srečno prevozili in se v večernih urah pripeljali domov.

Na pot smo odšli štirje, koliko se nas je pripeljalo nazaj pa je še uganka, ki bo rešena čez dva meseca, ko bodo prišli na svet mali šapiji. 

Recent Forum Posts

Newest Members