SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

Vandranje po Madžarski-december 2013

 Po dolgem odločanju, kam gremo za božične praznike je odločilo kar vreme samo (Italija deževna, Madžarska suha) pa še res je bilo. Na pot smo odšli 24.12.2013 popoldan, avtodom smo obtežili, nabasali do zadnje špranje. Oblačila, hrana še enkrat hrana , pasje odeje.....ja bili smo čist polni.

Seveda so šle z nami tudi Ida, Bella in Mon Ami, in bile so navdušene že ko so zagledale avtodom so skakale od veselja, jaaaaa gremo. Avtodom pomeni veliko sprehodov in 24 ur na dan so z nami (nič službe, pospravljanja, učenja...) zato takšno noro navdušenje. Komaj smo znosili stvari v avtodom, ker so se tako motale pod nogami, da bi jih ne pozabili  .

In odropotali smo proti Čakovcu in meji Goričan (Hrvaško Madžarska meja).

Proti večeru smo prispeli v mesto Keszthely, turistično mestece ob Blatnem jezeru. Bili smo že utrujeni od vožnje zato smo parkirali kar pri centru mesta in odšli na sprehod. Bilo je zelo lepo osvetljeno z lučkami in prazno, našli smo jezero in parkirišče za mestno kopališče. Super še en sprehod do avtodoma in nato vožnja do parkirišča kjer smo prespali mirno noč. Mirno brrr z Mon Ami noči niso nikoli mirne, le kdaj bo mala opica spala celo noč .

 Že ob petih je tečnarila, da bi šla ven, pa  sem bila malo huda in je vsa nestrpna vzdržala do sedmih, ko sem jaz obupala  in vse pse peljala na sprehod. Ampak Bella ni bila zadovoljna, saj ni bilo zraven moža ter Melise. Kmalu sta se nam pridružila in bila je prav opazno vesela.  Sprehajali smo se ob jezeru, bilo je zelo lepo urejeno in srečali smo  veliko domačinov z psi. Večina psov je bila brez povodca z našimi kosmatinkami so se lepo pozdravili malo poigrali in šli naprej. Bila sem prijetno presenečena, zelo lepo.

 

 Kar dve uri smo se sprehajali in zabavali ob jezeru ter odkrili, lepe kolesarske steze.

Naslednjič bo tudi kolo z nami in že razmišljam o prikolici za kolo, za pse seveda.

 

Še enkrat smo prehodili center mesta in grajsko posest, graščina je bila na žalost zaprta.

Z grofom ob stavbi učenosti-gimnaziji.

 

  Zraven so bile stojnice z hrano, zaprte sicer a Mon Ami je zeloo natančno preverila, če je ostal kakšen košček klobase na tleh in razočarano je ugotovila, da madžari zelo temeljito pospravljajo.

 

 

 

 Ni mi jasno kaj je bilo Belli, da me je ves čas ščipala in vlekla z bundo, še Mon Ami je grizla.

Odpeljali smo se do gradu Sumeg, ki je bil tudi zaprt. Imajo pa zelo lepo razstavo srednjeveških katapultov in konjušnico kjer smo božali prelepe konje, ki nastopajo v njihovih predstavah.

Ne Mon Ami ni hotela povohat konja, ni bil njen tip, ha.

 Dva neustrašna čuvaja, ki sta divjala na obzidje in nazaj k vratom. Naši afni pa sta ju izivali

 

 

 

 Skuhali smo kosilo se malo spočili in odpeljali do mesta Dunafoldvar v upanju na večerno kopanje. Na žalost samo upanje saj je bil zaradi praznika bazen zaprt (majhen bazen ampak za nas bi bil čist v redu). Parkirali in prespali smo ob Donavi, seveda je bil sprehod zgodaj ko se je zbujalo tudi sonce.

 Prehodili smo celo mestece, zelo lepo, veliko lepih modernih hiš in starejše hiše, ki so grajene v hrib saj imajo klet skopane vanj. Veliko je bilo tudi samih kleti skopanih v mivkast hrib, zanimivo.

Psi so uživali saj so prosto tekali in se igrali, včasih jih je le prestrašil kakšen kuža iza ograje. Do avtodoma smo prišli vsi lačni, ampak ni bilo kruha, vse trgovine pa še vedno zaprte, uff. Ja nič, zaropotal je avtodom in v lov za kruhom, nismo se dolgo vozili, ko zagleda mož majhno odprto pekarno. Škripale so zavore.Kmalu smo  se siti odpeljali naprej, naš cilj je bilo srednjeveško mestece Bikal. Na internetu je bilo videti zelo zanimivo in zabavno, a kaj ko je bilo zaprto, katastrofa, drugič bo treba bolj preverit informacije (moja krivda).

Malce jezni smo se odpeljali do mesta Pecs, veliko mesto z zelo lepo cerkvijo.

 Privoščili smo si pizzo, verjetno edina odprta restavracija v mestu.Takole sta čakali name in bil je velik problem kako prinest pizzo celo do avtodoma  . Če je komu čudno, da na fotografijah ni Ide moram povedat, da je občasno prišlo do njenega upora. Enostavno ni hotela iz avtodoma in smo jo pustili, da uživa ter čuva "hišo".

Kar malce v strahu smo se odpeljali naprej proti mestu Harakany. Tu naj bi bile terme z zdravilno vodo. Končno so se naša pričakovanja uresničila, ob pogledu na bazenski kompleks se nam je kar smejalo. Ampak     pozneje smo odkrili, da so terme odprte le do 18 ure, mi pa smo prispeli ob 17h.  Ok, gremo na sprehod in nato sledi obvezna igra remija, zjutraj ob 9h ko odprejo bazene smo pa prvi tam .  Med praznimi apartmaji (5 nadstropnimi blokci ) smo našli prazno parkirišče in v miru prespali noč.

 Moram vam povedat, da imajo ti madžari zelo radi ograje, redka je bila hiša brez visoke zidane ograje in celo posamezni turistični kompleksi so imeli ograjo okoli prostranega parka. Zanimivo, vendar ker je bilo vse prazno, je bilo malce srhljivo. Naši psi so imeli ogromno prostora za tekanje in tudi ponoči sem malo tečko kar samo spustila ven da opravi svoje.

Končno kopanje, no namakanje. Že pri vstopu v kopališče nas je zajel čuden vonj, zelo neobičajen, še bolj smo bili šokirani nad vodo v bazenu, ki je bila tako motne barve (sivo-rjave), da nisi videl nog. In temperatura vode, ojej za skuhat,bilo je več bazenov in vsak s svojo temperaturo.Moža sva mogli vleč ven iz vročega bazena, v katerem je bilo priporočilo namakanja le 30 minut. Najbolj je bilo prijetno zunaj, ko si lahko zadihal čist zrak in užival v topli vodi. Super je bilo, prijetno in zanimivo.

Po obveznem sprehodu in kosilu smo se odpravili proti Sloveniji in v nočnih urah smo prispeli v Lendavo. Na parkirišču ped kampom smo prespali noč. Zjutraj, zgodaj seveda 7h, pa pohod do Lendavskega gradu in cerkvice nad mestom. Ravno prav, da sva utrudila pse in smo se lahko po zajtrku šli namakat v Lendavske toplice ( v Harakanyu je bilo boljše). 

Zvečer smo se prestavili do Bukovniškega jezera, bila je temna noč z neštetimi zvezdami, čudovito. Tokrat je Mon Ami prvič spala celo noč, zato je pa zjutraj težila že ob šestih. Najprej se sprehaja gor in dol, nato malo pocvili, skače na lestev (poskusila je že plezat, a je padla nazaj) hodi po Melisi, spotoma malce pogrize Bello in naši kroksi so že čist pogriženi in preluknjani. Ker smo bili sami in sem jo imela že poln "kufer" je kar sama letela ven v temo. Pa ni bil dolgo mir, ker v temi je lahko tudi drevo pošast, ha ha in je lajala ko nora. Ja ni bilo druge možnosti, vstat in akcija.

Najprej okoli jezera, ki ni tako zelo veliko, vendar lepo urejeno.

 Nato po označeni poti v neznano, gozd je bil čudovit in Bella je divjala, iskala sledi Mon Ami ji je pa sledila. Ida je letom primerno hodila z nama.

 

 

 Takole se je "vkopala" Ida, ko je slišala "za devetimi gorami" pok petarde, dvignila ušesa in čakala, čakala. Ker ni bilo novega poka je mirno odšla naprej , letos ji je bilo prizanešeno .

 

 

 

Bilo je zelo, zelo lepo in še se bomo vrnili, priporočam vsakomur, ki uživa v naravi.

Tako smo zaključili našo avanturo in se odpravili domov, bila je zanimiva pot in na vsaki se kaj naučimo. Tokrat, da bo potrebno bolj natančno načrtovat pot .

 

 

Recent Forum Posts

Newest Members