SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

Izpolnila se mi je želja, da bi obiskali Nizozemsko. 

Na žalost zaradi naše lumpe MonAmi ne v jesenskem času, ko so drevesa barvajo in so tudi dnevi še lahko topli. Ne ona se začne ženit v mrzlem zimskem mesecu februarju, kaj smo hoteli skrajšali smo na minimum naše potovanje ampak vseeno je bilo zanimivo in lepo.

Na pot smo odšli popoldan po službi in naš avtodom je bil naložen do konca.

 Z Meliso sva določili kje bomo počivali, spali, uf google map je delal, da naju je bolela glava. 

Za prvo noč sva poiskali prostor za mestom Passau tik nad Donavo v manjši vasi na parkirišču športnega parka. Ko smo prispeli je bil šok, parkirišče je bilo zasneženo, posnetki iz googl maps so bili poletni, o jej. Previdno smo zapeljali na sneg, ker je bil kar moker smo se odločili, da prespimo . Moram priznat, da noč ni bila prav mirna saj je bila avtocesta blizu za hribom. Zjutraj pa je bil prijeten sprehod po sneženem gozdu in travnikih. Pesi so bili navdušeni.  

Kmalu smo odšli naprej, vožnja po avtocestah je hitra ampak zelo dolgočasna. Vsi smo bili veseli postanka v mestu   Kleine Schönbuschallee 1, 63741 Aschaffenburg. Mislim da je imela Melisa srečo ko je označila to mesto, bilo je zelo, zelo lepo.  Lep velik park z graščino, lepim parkiriščem, sprehodili smo se, skuhali pojedli kosilo. Po prelepem drevoredu popoldan odšli do mesta, bilo je tako prijetno, mirno, da smo razmišljali da bi prespali v tem kraju.A imeli smo še dolgo pot pred sabo, zato smo se raje odpeljali naprej. Skrbela nas je jutranja gneča okoli mest. Vožnja je bila tekoča, in čeprav je bila pozna ura je bil še kar gost promet.

 Naša naslednja točka počitka in prenočevanja je bila turistična znamenitost malce oddaljena od avtoceste ampak po fotografijah čudovita  Schloß Drachenburg, Drachenfelsstraße 118, 53639 Königswinter, Nemčija

Zmajev grad, zjutraj smo si ga ogledali saj je bilo od parkirišča 10 minut hoje. Prespali smo na uradnem parkirišču za avtodome ob železnici, bolj malo spali saj vlaki vozijo na minute, uf. Spanja ne priporočam, vsa parkirišča so v bližini železnice le eno je višje ob bazenu vendar je bilo zelo blatno, mehko. Grad pa je čudovit na žalost v zimskem času zaprt, do njega pa pelje stara železnica. 

Gremo naprej, Monin ženin nas čaka. Ker smo imeli dva šoferja, ki sta se izmenjavala za volanom je šlo hitro. Naslednji počitek je bil pred Nizozemsko mejo in sicer mesto   Xanten, ki je bilo z debelo rdečo črto podčrtano na zemljevidu. Pa nas je zanimalo zakaj. To je zelo staro očarljivo mesto z obzidjem .

Mesto z dušo, na zgornji sliki je še delujoč mlin za mletje moke in z pekarno ter trgovino kruha v notranjosti. 

Osupljivo lepa in mogočna katedrala Sv. Viktor. Imeli smo srečo saj so zaključevali z obnovo katedrale .

Poleg mesteca in katedrale je bilo zanimiv RIMSKI ARHEOLOŠKI PARK. 

Ker smo bili ob 17h dogovorjeni z lastniki Ramsija smo morali naprej. Naš cilj je bilo mestece Meppel, do katerega naj bi imeli še slabo uro in pol. Jap, če bi šlo vse po načrtih. Ampak v mestu Arnehem smo zgrešili izvoz iz avtoceste in kot običajno nam je zatajil še garmin. Vam povem, da sploh ni tako enostavno znova najti pravo smer. Pri nas greš enostavno iz avtoceste se obrneš in to je to. Tam je več prepletenih avtocest, to pomeni pri izhodu iz avtoceste prideš na drugo avtocesto, večkrat se zavrtiš in na koncu ti sploh ni več jasno kje si, vsaj meni.  Pa smo naredili nekaj nepotrebnih krogov okoli mesta in podaljšali pot za eno uro, no ja se zgodi. Z zamudo smo prispeli v Meppel, in to brez garmina, ki je zopet odpovedal našli hišo kjer so nas pričakovali.Malce smo poklepetali pokazali Moni njenega ženina in ni bila še preveč navdušene. Za nami je bil dolg dan, pa še nervoze je bilo veliko na koncu poti. 


Odpeljali smo se do kampa  ( https://www.devossenburcht.nl/ )  Camping De Vossenburcht
Bezoensweg 5 v vasi  IJhorst od mesta je bil oddaljen 15 minut. Malce me je skrbelo če bo sploh odprt, bili smo prijetno presenečeni saj smo bili že najavljeni in pričakovani. Pred zapornico sem pozvonila in prihitel je lastnik kampa zelo prijazen možak, ki nam je pokazal mesto za našo hišo. Hura elektrika, toplota iz električne pečke, kopalnica z toplo vodo. Najprej pa je bilo treba parkirat, zapadlo je nekaj centimetrov snega in do prostora je bila rahla klančina vendar je bila naša hiša pretežka in gume niso imele oprijema na snegu. Ne moreš verjet sredi ravne Nizozemske je moral mož montirat verige na kolesa, da smo lahko parkirali hišo in tudi naslednje jutro odpeljali naprej. 

Bila je mirna, prijetna noč, zjutraj pa je sledilo obvezno raziskovanje po kampu. Bila sva presenečena kako velik je kamp in veliko ljudi je živelo v mobilnih hiškah,zanimivo. Psi so bili navdušeni nad gozdom in lovljenju majhnih zajčkov. Seveda smo se v gozdu malce izgubili, bilo je prelepo in smo odšli predaleč Mona je našla pot nazaj. 


Odpeljali smo se do mesteca  Dedemsvaart, kjer smo bili dogovorjeni na veterinarski kliniki za odvzem krvi od MonAmi in pregled vrednosti progresterona. Spet nam je zatajil garmin, še sreča, da smo v kampu imeli wi-fi in že tam preverili pot. Na kliniki so bili zelo prijazni in spretni. Veterinarka je Moni iz tačke vzela kri, počakali smo uro in pol na izvide. Med čakanjem smo si ogledali mesto, polno trgovin, nakupili hrano in se pogreli v avtodomu.Izvid je bil pričakovan, Mona bo pripravljena čez dva dni, juhej gremo v Amsterdam. 

Do mesta smo prispeli zelo hitro kljub sneženju, ampak najti kamp pa je bil problem, saj je bila cesta, ki nam jo je kazal garmin zaprta zaradi del. Tokrat sta šoferja dobro sodelovala in uspelo nam je najti kamp Zeeburg, juhej. Zapornice so bile odprte, priklopili smo se na elektriko, na hišici je bilo obvestilo, da imajo uradne ure od 9h do 12h, v redu se bomo prijavili jutri.  

Kljub mrazu in predvsem ledenem vetru smo se sprehodili in malce raziskali okolico. 

Brrr zjutraj ni bilo nič bolj toplo, vsaj snežilo ni. Prijavili smo se v kamp za dva dni in se z tramvajem peljali do središča mesta. 

Z nami so šli seveda tudi psi in niso potrebovali karte, lepo.Diddo je bila malce panična in prestrašena ob cvilečih zvokih tramvaja zato se je peljala v Melisinem naročju, tudi MonAmi ni bilo prijetno in je skozi okno opazovala iz Darkovega naročja samo Bella se je počutila odlično. Lepo se je razkomotila ob meni in uživala. 

Sprehodili smo se po Amsterdamu, občudovali zgradbe,spomenike, hiše na vodi in kolesarje, ki jih je bilo kljub mrazu ogromno.

To je bila ulica zame, polna prodajaln z čebulicami rož.

Bilo je zanimivo, lepo ampak zelo mrzlo, zato smo se pogreli z čajem v piceriji . Bili so zelo prijazni saj so smeli kužki tudi na toplo pa še vodo so dobili. 

Tudi nazaj smo se peljali z tramvajem in sproti odkrili lep park na drugi strani kanala kjer smo imeli našo hišo. Prav prijetno je bilo v tej naši topli hiši. 

In načrt za naslednji dan, obisk Bellinega mladička Moninega brata Maxa, juhej. Garmin je bil fuč, še sreča, da je bil v kampu wi-fi, pa smo iskali pot do naslednjega cilja. 30 minut smo imeli do njihove hiše, ampak....uf. 

No gremo po vrsti, po mirni prijetni noči (vsak dan smo podaljšali spanje) smo se sprehodili po parku in lovili Mono, ki je zagnano lovila ženine ha, ha. Pojedli zajtrk, pospravili in se odpeljali proti morju kjer živi Max, upala sem, da bomo šli malce pokukat na obalo ampak se ni izšlo. Spet smo se lovili po avtocestah in delali kroge skoraj zapeljali na sever. Dve uri smo se lovili po sneženih spolskih cestah, vsa čast vozniku. Jaz bi ustavila se razjokala in obrnila nazaj. Ampak je uspelo našli smo Maxa in njegove lastnike.



Kako lep in prijazen kuža je Max, ima prekrasen dom z prijateljico Donno, ki je stara že 14 let. Malce je bil žalosten saj je pred dnevi odšel na mavrico njegov pasji prijatelj Indiana, ki je bil brat od naše Belle. Bila sta zelo dobra prijatelja, zato ga je še vedno iskal.  Veselo nas je pozdravil in izkoristil naše cartanje, kar na hrbet se je vrgel in se smejal. Zlati pikec.


Čas je prehitro minil, bili smo dogovorjeni z lastniki Ramsija na ponoven randi, zato smo odšli na pot. Tokrat se nismo izgubili in pse smo peljali na travnik, da je Mona bila bolj sproščena in imela dovolj prostora za svoje vragolije. Bila je zelo navdušena, Ramsi pa še bolj jap mladički bodo. 


Povabljeni smo bili na večerjo, zelo je bila okusna. Pogovorili smo se, izmenjali izkušnje malce primerjali naša življenja. Preveč zadev, da bi tukaj pisala, bilo je prijetno in zanimivo. Zopet smo prespali v  vasi  IJhorst. Zjutraj smo imeli še en pasji zmenek nato smo odšli pogledat  zanimivo vas  Giethoorn, ki je bila v bližini. Ni nam bilo žal. 

Kar velika vas z prelepimi s slamo kritimi hiškami. Vas je prepletena s kanali po katerih domačini pridejo do svojih domov, nenavadno in zelo lepo urejeno. Nismo prehodili cele vasi, ker nas je zeblo, pozdravilo nas je sonce ampak veter je bil zelo oster.


Mudilo se nam je naprej, naprej v Belgijo kjer nas je pričakoval Maki in vzrediteljica naše Belle Tissy. Pred ciljem smo se še sprehodili in v pekarni nakupili, njami kolačke. 

Prihod k Tissy je bil hrupen, saj nas je pozdravila cela četica šapijev in seveda Mak. Oj kakšen lepotec je postal ta naš lump, samozavesten,vesel in trenutno zaljubljen kuža. Saj se je začela ženit njegova bodoča izvoljenka.  Spoznali smo še njegovega sina Ozzija in njegove prijazne lastnike. Ozzi pa je do konca razcartan kuža, malce manjša kopija očeta. 

Bilo je zanimivo in poučno, še Tissy je pozdravila naše kosmatinke in odpravili smo se proti domu. Na žalost smo zaradi vremena videli in raziskali zelo malo Nizozemske, mogoče pa se še vrnemo v prihodnosti.  Ljudje so zelo prijazni, pripravljeni vedno pomagat in tudi cene kampov niso bile pretirane 20,00eur na noč. Veliko, veliko je še za videt in prehodit v tej ravni deželi.