SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

Jesensko potovanje po Hrvaški (oktober 2015)

Gremo, gremo po mandarine, napoved vremena je čudovita, za spremembo smo vsi zdravi, gremo.

Te mandarine so nas zasvojile pred leti, ko smo jih prvič nabrali in poskusili, od takrat nobene niso tako dobre. Pa še razdalja do njih je ravno pravšnja za nekaj dnevno potepanje.

V petek popoldan smo krenili na pot, čist naloženi nič nismo pozabili juhej. Pvi cilj so bila Plitvička jezera bolj natančno smučišče nad jezeri.

 

Pozno okoli desete ure smo parkirali na parkirišču ob športni dvorani. Imeli smo mirno noč, kot vedno kratko zaradi naših kosmatincev ki ne morejo spat. 

Na hrvaškem imajo kar stroge predpise glede ustavljanja avtodomov, zato smo pričakovali obisk. In med zajtrkom se zapelje pred avtodom vozilo varnostnikov parka. Ups, Darko odpre vrata preden potrkajo nanje. Varnostnik je bil malce presenečen in zelo prijazen. Pojasnil nam je, da na tem mestu ne smemo ostat in namignil, da nas bo kaznoval če nas jutri vidi tukaj. Ok jutri a pol lahko gremo še na sprehod je bilo moje vprašanje. Res je bil prijazen in omenil, da ima tudi on šefa pa bi prosil, da se prestavimo. Kar zasmilil se mi je, pa se je mož spomnil in vprašal če lahko parkiramo pri gostišču spodaj. Varnostnik je malo pogledal na okoli in namignil da lahko ob devetih ko odprejo gostišče, ej dala bi jim pet zvezdic za varnostno službo. Tako smo se prestavili nekaj metrov niže in odšli na  pohod.

 

 

Naše kosmatinke so uživale v tekanju po gozdu, najprej smo se strmo vzpeli, nismo imeli pojma kam gremo, na vrhu se je videlo spodaj jezero.

 

Ampak spust je bil res strm, ni problema tudi to smo zvozili brez nezgod. Spodaj nas je na naše presenečenje pričakala široka asfaltirana cesta, kam zdaj gor ali dol.  Ubogali so me    in šli smo dol, do jezera in pristanišča za ladjice.

 

Juhej prišli smo do mesta kjer smo vedno končali ogled spodnjih jezer zato ker je zmanjkalo časa  in energije za pohod naprej.

 

 

 Tokrat smo prehodili zgornja jezera, bilo je čarobno. Za naše pse bolj primerno saj ni bilo toliko lesenih poti in so lahko divjale po gozdu ter se namakale v jezeru. Z Bello ni bilo problema, ona se ne boji ničesar in nam zaupa, Mon Ami je bila nemirna predvsem ko smo hodili nad slapovi in je voda bučala pod nogami in nad nami, Didido pa je bila itak v mojem naročju na varnem in je samo glavo stegovala naprej, da bi ji kaj pomembnega ne ušlo   .

 

 

 

 

 

Na pot smo odšli zgodaj, zato tudi ljudi ni bilo in smo res lahko uživali v prelepi naravi.Šele proti koncu je bila gneča ampak vsi so hodili v naši nasprotni smeri    , ko smo prišli do cilja smo ugotovili zakaj. Turisti so se pripeljali z vlakci, ki so bili nabito polni in se sprehodili navzdol mi smo imeli težjo pot. Nič hudega, smo se pa navzdol peljali z vlakcem in to vsi tudi psi nihče ni težil. Bilo je čudovito, odkrili smo še planinske poti za naslednjič   .  Malce smo se spočili v avtodomu in pohiteli naprej.

Naša naslednja postojanka so bili slapovi reke Zrmanje, ki sicer niso bil v načrtu ampak zaradi primerne ure in prelepe pokrajine smo se zapeljali do njih. Pojedli smo kosilo z čudovitim razgledom na slapove in odšli na pot.

 

 V večernih urah smo prispeli v Split, naš cilj je bilo parkirišče ob morju pod hribom Marjan, skoraj v mestu kjer smo pred leti preživeli nekaj lepih dni. Še vedno smo našli pravo cesto, kar sploh ni enostavno v tem ogromnem mestu. Čakalo nas je presenečenje, parkirišče je bilo polno izvirov sladke vode, no ja za  prenočevanje bo v redu. Po mirni in prijetni noči je sledil sprehod do vrha hriba , psi so uživali v tekanju in raziskovanju. Na vrhu pa naju je očaral kot vedno prelep razgled na morje in mesto. Nazaj je šlo bolj počasi saj sva izmenično nosila Didido, vedno težja je lumpa razvajena.

Zbudili smo Meliso in se odpeljali na drugo stran hriba, na mestno plažo, spust je bil kar strm, da ti vzame dih. Ni čudno, da sta dva avtodoma parkirala raje na vrhu. Naš šofer je rekel mala malica pa smo šli in bili nagrajeni z čudovitim prostorom ob morju.

 

 

 

Čeprav je bilo kar nekaj velikih znakov prepovedano za pse so naše lumpe uživale v čofotanju v morju, igri in čuvanju naše hiše. Se mi zdi, da domačini še najbolj kršijo pravila saj je bilo zelo veliko psov na obali. 

 

 Tudi plavali smo, Darko je bil junak ki je poskusil morje v oktobru, pa seveda naše kosmatinke.

 

 

 

 Le 20 minut je bilo prijetne hoje ob morju do mesta zato smo večkrat odšli v mesto. Bilo je super brez pretirane gneče, čeprav je bilo še kar nekaj turistov. Tudi Didido je bila brez povodca, da sem malce preverila kako deluje njena poslušnost v mestu in bila zelo prijetno presenečena. Pikica se je odzvala na vsak moj klic in tudi sama je bila pozorna, da nas ni izgubila izpred oči    pa čeprav je bilo tekanje za golobi tako super   .

 

 

 Spremljali smo pristajanje zelo velike potniške ladje in se nasmejali delavcem na obali, ki so pomagali pri privezu.  Hitro sta minila prijetna dneva in morali smo naprej. 

 

Naprej oziroma nazaj proti dolini kjer se reka Neretva izliva v morje.

Peljali smo se po ozki cesti in veje dreves so praskale po naši strehi, čisto do izliva-ustja Neretve. 

 

Malce je bilo strašljivo, vendar nam je luna svetila z svojo srebrno svetlobo zato smo se sprehodili do konca kopnega. Srečali smo ribiča, ki je lovil ribe in bil malce slabe volje češ, da nič ne ujame. Spanje so motili samo oddaljeni poki in zjutraj smo vprašali kaj je bilo to. Dobili odgovor da neki nori lovci lovijo in streljajo ptice   .

 

 

Jutranji sprehod je bil bolj kratek vendar prelep zaradi narave in vzhajajočega sonca. Kosmatinke so našle zabavo na mivkasti obali morja in opazovali smo delfine.

 

 

 

 

Darko je s kolesom odšel v izvidnico in lov za mandarinami. Kmalu smo se odpeljali do Elvisa, ki je imel za nas mandarine, super.

 

Bil je zgovoren gospod, ki je za svoje veselje in predvsem veselje staršev obdeloval nasad mandarin. Drugače je policist oz. načelnik policistov na meji z Bosno kot je povedal ponosno. Bil je presenečen, da smo si upali prespati v divjini a hkrati je poudaril, da so tu zelo mirni kraji brez nasilja in zaščitena pokrajina zato ne dovolijo gradnje novih objektov, super.

Z polnim avtodomom mandarin smo se odpravili po jadranski magistrali proti domu.

Ustavili smo se v Makarski, čofotali  v prijetnem morju in se sprehodili po njihovi obali in hribčku. 

 

 

 

 

 Prespali  v mestecu Pakoštane, malce se obračali po ozkih ulicah in končno našli parkirišče čisto ob morju. Zjutraj pa na raziskovanje okolice, v bližini je bil zelo lepo urejen kamp še odprt ampak cene, o jej.

 

 

Prišli smo do zaključka, da če bi spali v kampih bi videli bolj malo sveta   , bomo ostali kar pri naših robinzonskih počitnicah. Zvečer smo že bili doma polni prijetnih vtisov in sladkih mandarin.

 

 

Recent Forum Posts

Newest Members