SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

ODKRIVANJE ITALIJE IN KLUBSKA RAZSTAVA

Končno, gremo, gremo, po napornem polnjenju avtodoma in več dnevnem načrtovanju poti smo  25.04. popoldan po službi krenili na pot.

In popustila je napetost, živčnost, takoj, ko smo prevozili nekaj kilometrov.

A imamo vse, to je bilo vprašanje in nato naštevanje, kaj bi morali vzeti .

Za spremembo nismo ničesar pozabili, čudež.

Še podnevi smo prispeli do gradu Socerb, po kratkem sprehodu je sledila obvezna partija kart-remi (televizije nimamo) in prijetno spanje. O ta Mon Ami tečka,še pred sedmo smo odšli na sprehod in tokrat je bila z nami tudi Melisa, ker se je odločila da bo nabirala šparglje. Šele na pol poti se je tolk zbudila, da je našla špargelj, ha ha. Naše pasje dame so uživale v divjanju za njim prijetnimi vonji. 

 

Ko smo se vrnili smo pojedli zajtrk, in krenili na pot proti Italiji.

Že  pri načrtovanju poti smo se odločili, da v Italiji ne bo avtocest za našo hišo na kolesih, da bomo raje opazovali pokrajino.

In smo šli, prepričana sem, da imajo Italjani rekordno število krožišč, majhnih, velikih, v glavnem kar naprej smo se vrteli. Včasih nam je bilo tako všeč da smo šli dvakrat okrog (zgrešili izvoz  ).  Vmes smo se ustavili, pretegnili noge in tačke nekaj spili in pojedli.                                             Ogledali smo si CHICOGIO- male Benetke kjer smo parkirali kar v središču mesta za cerkvijo. Mesto je zelo lepo in imeli so sejem hrane, hodili smo bolj po sredini ulice, ker so bile levo in desno stojnice in naše pesjanarke je takooo vleklo do njih, sirčki, klobase mmm. V stranskih uličicah smo jih spustili in ni vrag domače muce so bile hude in se niso pustile preganjat, Bella je bila razočarana.

 

Pozno popoldan smo prispeli  na naš naslednji cilj LIDO DI VOLANO, peščena obala. Bilo je prijetno toplo in ljudje so odhajali iz plaže, na lepem travnatem parkirišču je bilo nekaj avtodomov. Malo smo bili v dvomu, da je parkiranje zastonj, zato sem šla kar vprašat k avtodomom, s pomočjo angleščine-jao smo se sporazumevali in izvedela sem, da lahko prespimo tu in ni plačila parkirnine, ker še ni sezone seveda. Super, zapeljali smo našo hišo na majhno vzpetino in se vkopali.

 

   

 

Levo so bile peščene plaže desno pa gozd po njihovo pragozd prepleten z potkami, zelo lepo.

Za večerni sprehod smo izbrali gozd, da bi ne obtežili avtodoma z mivko že drugi dan.

Po partiji kart (ej spet sem izgubila) smo prespali prijetno mirno noč.

Zbudili nas niso ptički, ampak ne bi uganili tečna Mon Ami, kaj je s tem psom ?

Pa smo šli po obali, na sprehod po mivki. Mon Ami je bila navdušena, divjala je, se sukala, kopala, ščipala, nagajala. Ko je Ida zagledala morje in valove je pa še njej utrgalo. Stara Ida in zmešana mlada Mon Ami sta skupaj divjali po obali.     

        

Bella je pametno bila z nama . Končalo se je takoj, ko je Ida zagledala srfarje in kajtarje, ne vem zakaj se jih boji, bila je panika in vrnili smo se do avtodoma kjer nam je Melisa že pripravila zajtrk

 Ida in Mon Ami sta bili polni peska, katastrofa kar zjokala bi se, z Meliso sva ju razčesali. Šli na dolg sprehod po gozdu, da sta se malo posušili in ju ponovno česali, uf. Ida se je upirala mala pa uživala na polno. Darko nas je presenetil z šopom špargljev, ki jih je nabral med kolesarjenjem. Ker se je preveč hvalil, kolk jih je,sva mu dale nahrbtnik, in ga poslale nazaj v gozd. Res jih je nabral cel nahrbtnik.

         

Ker se je sonce skrilo in se pripravljalo na dež smo krenili na pot proti Raveni.

 Tik pred mestom smo zagledali veliko parkirišče in parkirali avtodom, seveda smo se malo lovili naokrog (peš) , da smo našli center a med tem smo našli še postajo z vodo in izpustom za avtodome.

                  

                              

Ogledali smo si mesto, oskrbeli se z vodo in odšli na pot proti Cattolici, kjer je akvarij, ki smo si ga želeli ogledati.

Našli smo akvarij, ampak naokoli imajo samo ograjena plačljiva parkirišča, to pa ne (raje si kupimo kakšen spominek več) smo se odločili in se zapeljali čez most.

Na drugi strani je bila majhna marina prestižnih jaht in lepo novo naselje apartmajev , zagledali smo avtodom na parkirišču ob marini. Malo smo se lovili, da smo našli pravi uvoz na to cesto  in bili nagrajeni saj smo na tem parkirišču prespali mirno noč.

Ker radi hodimo nam ni bil problem 15 minutni sprehod do akvarija ali mesta. In kakšno mesto, v bistvu sami hoteli in apartmaji bolj ali manj razkošni, tu mora biti poleti v sezoni norišnica. Zanimiva in lepo urejena plaža, ampak glede na število hotelov majhna.

           

Bil je oblačen in deževen dan, prav primeren za obisk akvarija. Naše pasje marcine pa so čuvale avtodom, čeprav je dovoljen obisk akvarija z psom in kar nekaj smo jih videli, med občudovanjem ribic. Zelo lep akvarij, vreden ogleda za ljubitelje ribic, kuščarjev, žabic, kač. Uživali smo.

 

Ob 13h, seveda, ko smo poskrbeli za kratek sprehod naših psov (se jim ni nič ljubilo zaradi dežja), smo odšli naprej proti  mestu Urbino.  In nastal je problem, vsi podhodi v smeri tega mesta so bili prenizki za naš avtodom. Kar nekajkrat smo obračali pred podhodi in ustavljali promet, Italjani so bili zelo strpni in potrpežljivi z nami . Jaz sem stala sredi ceste, ustavljala promet in pomagala možu pri obračanju (pravi mojster je), škoda, da ni slikice, bilo je prav hecno. Končno smo  našli primeren podhod in se odpravili naprej.

Urbino je kar veliko staro mesto zgrajeno na hribčku in kar pošteno smo se namučili, da smo prišli do vrha (peš seveda) . V mestu je veliko različnih univerz v starih stavbah in seveda mladine, prav prijetno, se občuti, da staro mesto živi. Bilo je zanimivo hodit po mokri, drseči žgani glini še posebej če si imel obute All starke (Melisa) in štirinožni sprednji pogon (Mon Ami), ha ha.

 

Odpravili smo se naprej proti Sansepolcro, vozili smo se po  ozkih in razpadajočih cestah, zelo visoko v meglen prelaz, kjer zaradi megle nismo videli 3 metre naprej. Škoda, ker bi bil verjetno lep razgled. Na pot proti Arezzu smo se ustavili v neznani majhni vasi in prespali noč. Seveda spet smo bili zgodni, ampak tu ni bilo nobenih urejenih poti za sprehode in povsod ograje z napisom privatno. Kakšno naklučje spali smo nekaj metrov stan od pasjega vadbišča, seveda privatnega. Vsaj do tja sem se lahko sprehodila z psi.

Zgodaj smo krenili proti mestu Arezzo, s pomočjo najinega raziskovanja (google zemljevid) smo prišli do prikupnega camper-stop postajališča. Žal nam je bilo, da se včeraj nismo peljali do tu, natočili smo vodo. Samo pet minut hoje smo imeli do starega dela mesta no nekateri še to ne, ker so se peljali po tekočih stopnicah .  

Ogledali smo si veliko, temačno cerkev z čudovitimi vitražnimi okni.

    

 
 Po sprehodu smo se odpravili naprej, ceste do Siene so bile katastrofalne, hujše kot pri nas.

V prepričanju, da smo v Sieni smo parkirali pod hribom in se odpravili peš do mesta, a na vrhu smo ugotovili, da smo na napačnem hribu, uh. Zato smo odšli nazaj v avtodom in na lov za parkiriščem na pravem hribu. Bil je hud boj !!   !Naposled nam je uspelo, našli smo prostor za naš avtodom in se odpravili proti centru. V Sieni smo tavali po starih ulicah, si ogledovali hiše in seveda slavni trg Palio. Z Meliso sva si ogledali katedralo, veličastno, prelepo, freske, slike, prve knjige-oz. notni zapisi, mozaiki....

          

 Utrujeni smo odšli do avtodoma, odločili smo se, da si malo odpočijemo (parkirišče ni bilo polno), zaigrali smo partijo kart, kar naenkrat se prikažeta dva policista. Policistu smo pokazali plačano kartico za parkirnino, ki je že pretekla seveda, samo zmignil je z rameni. No, po tem pa pride policistka, ki začne pisat listek, alo.

Hitro stopim ven in dobimo ultimat, kupite nov parkirni listek ali pa na pot. Tako hitro še nismo pospravili  stvari, mož se je kar bos usedel za volan in nas že ni bilo več.

 Garmin je pregorel, v najbolj neprimernem času je odpovedal                                                              (hotel nas je peljati po stopnicah!!! ), zato smo krožili po mestu in sami našli pot iz njega.

Pot nas je peljala proti mestecu San Gimingiano, kjer nas je čakalo presenečenje. Gneča, ni bilo parkirnega prostora a še tisti, ki so bili prosti so bili prepovedani za avtodome. Kot naročeno nam je prišel na proti skuterist in nas peljal v malce oddaljen kamp (ropanje kamperjev-22 eur za noč).

Po kratkem posvetu smo se odpeljali nazaj proti mestu in kot po čudežu sem zagledala smerokaz za nogometno igrišče. Zavili smo in našli lep prostor tik pod mestom pri šoli, vrtcu in igrišču.  Po zasluženem kosilu-večerji smo se vsi odpravili do mesta.

 Zelo lepo  staro mesto (zame najlepše), privoščili smo si sladoled. Tu imajo navado, da na vrhu kepice dajo še majhen kornet, super ti trije korneti z sladoledom so bili za naše pridne pse, čeprav oni bi seveda pojedli vse.

 

 

Bila je  mirna kot vedno kratka noč, tu pa sem zjutraj lahko sprehodila pse po travniku med trtami, sem kar ignorirala napis privato (na živce mi gre), vsaj ograj ni bilo.

Z možem in psi smo nato odšli do mesta, ki se je počasi prebujalo, začeli so postavljat stojnice po glavnem trgu. Vrnili smo se do avtodoma, pojedli zajtrk pustili pse v njem in se oboroženi z denarjem odpravili v mesto na sejem. Poleg stojnic z oblačili so imeli tudi hrano (zelenjavo, meso, domače vino) in Melisa se je postavila v vrsto, da bi kupila na pogled čudovit šopek korenja. Imela pa je problem, ker so jo stare domačinke prehitevale in jo po domače malo oštevale, ha ha. Končno ji je uspelo plačat korenje, gospe so še kar klepetale v vrsti. Drugače pa smo pojedli tudi veliko dobrih jagod.

Šele ob 12 uri smo se odpeljali proti Volteri, kjer smo takoj našli parkirni prostor, jeeee. Ogledali smo si mesto, ki pa ni bilo tako veličastno kot San Gimingnano. Trgovine so bile bolj zanimive kot samo mesto. Imeli smo srečo, ko smo stopili v avtodom je začelo deževati, zato smo se odpravili proti

Firencam. 

         

To pa je bila divja vožnja do in po samem mestu Firence. Ogromno mesto. Ko se ustaviš na semaforju te takoj obkrožijo skuteristi (nadležne muhe) in zummm šibajo naprej. Prav hecno je bilo in manj stresno kot pred leti, ko smo z motorji obiskali mesto.  Garmin nas je lepo peljal do camper-stop postajališča, vendar zaradi zapornic nismo vstopili. Raje smo se peljali nekaj ulic naprej parkirali in odigrali nekaj krogov remija, se spočili, v upanju, da se bo zvečer promet umiril in bomo našli parkirišče bliže mestu. Ampak nismo vedeli, da imajo v mestu zabavo in zato veliko zaprtih ulic ter gnečo. Zapeljali smo se do trga Michelengelo (na hribčku nad mestom), obrnili smo in čisto po sreči zapeljali v ulico. Ker je bilo parkirano nekaj avtomobilov ob strani smo se še mi tu ustavili in prespali noč. Nihče nas ni priganjal in zjutraj smo ugotovili (na sprehodu), da smo spali v eni od bogatih četrti. Prelepe hiše z čudovitimi parki .

 Da ne bi zopet krožili po mestu smo raje peš odšli do mesta in bili presenečeni kako blizu smo spali.

 Mesto je bilo še prazno in v miru smo si ogledali znamenitosti. Z Meliso sva odšli v palačo Medici, uau čudovita dela znanih slikarjev in kiparjev, zelo zelo lepo, priporočam. Ko sva prišli iz palače je že bil trg poln turistov in vrnili smo se do avtodoma.

 

 

Odpeljali smo se proti mestu Pistoia, mesto vrtnarjev. V dolžini nekaj kilometrov so bile same vrtnarije in njihova krožišča so bila prekrasna. V Pistoi smo dotočili vodo in izpraznili rezervoarje,  na to na pot proti hribom.

Lepa cesta, vendar je bil odsek zaprt in smo se malo vrteli in vračali nazaj. Popoldan smo prispeli v Porretta Terme, kjer smo parkirali nad njihovo bolnišnico in imeli prekrasen pogled na okoliške hribe. Čez čas se nam je pridružil avtodom z francosko registracijo, se nas je videlo od daleč. 

Zunaj smo si skuhali kosilo, si privoščili daljši sprehod in v miru prespali noč.

 

Zjutraj pa na pot proti Modeni v rahlem dežu smo prišli do mesta si ga ogledali. No bolj so bile zanimive izložbe, samo cene smo spregledali, ha ha.

 Naslednja postaja Carpij, kjer smo najprej poskrbeli za naše želodčke in nato še za avtodom.Zaradi močnega dežja smo tu obstali, igrali karte in se šele proti večeru odpravili proti Volta Mantovi na prizorišče pasje razstave. Ko smo prispeli (po zelo ozki cesti) je bilo tam že kar nekaj avtodomov.

 Naslednji dan sem bila že ob 5.30 na sprehodu (se je poznalo da je dan prej deževalo in so psi počivali). In psi so bili navdušeni, toliko vonjav, veliko zajcev, fazanov. Kot zmešane so vohale, divjale po cesti in poljih. Kar dobro uro smo se sprehajale, raj zame in pse, končno poti na katerih ne piše privato.

Kmalu nam je Maja pripeljala Margo, ki jo je na začetku zelo pogrešala in iskala a kmalu jo je Mon Ami privabila v igro.

Prišel je še bratec May, ki je v hudi puberteti , lump ter pol sestrica Tischa. Prvi šok je bil ko sem zagledala Mayka, uau kako velika glava . Zelo lep kuža je postal in tudi zelo navihan.

 

 Presenetila me je tudi Tischa, ki sem jo videla po dveh letih in pol. Postala je majhna, nežna, hitra , tiha psička zelo podobna svoji mami Belli, kar pa od nje ne bi pričakovala saj je bila v leglu odločna, gospodovalna. Zaradi omejitve v sporazumevanju nisem izvedela kaj se je zgodil, če se je sploh kaj ? Je pa zelo navezana na svojo lastnico, ki jo  razvaja.

 

 

Tudi May ima čudovite lastnike, samo,  da je v tej hiši on glavini šef. In začel se je uradni del - razstava. Maya sem jaz peljala v ring in začudo je bil zelo, zelo priden. Ampak sem se namučila, da je vsaj malo stal na miru in v konkurenci še dveh psov sva pritekla prvo mesto v razredu mladih, juhej. Dobil je zelo lep opis sodnik je bil navdušen.

 

 

Kmalu so bile na vrsti mlade psičke, bilo jih je veliko in najlepša je bila Margo, ki jo je predstavila sodnici Melisa. Tudi Mon Ami se je predstavila sodnici, ki naju je najprej uštela zakaj je tako debela. A ko jo je potipala je vzela besedo nazaj in dejala "ko bo to pirje šlo stran bo pravi čudovit schapi" v mislih je imela še vedno mladičkasto dlako, ki jo ima ob strani. Ta dlaka nam že nekaj časa nagaja, saj bo. Vesela sem bila uspeha Margo za katero pa ni bilo od sodnice nobenih pripomb same pohvale. Zdaj sem še bolj prepričana, da je bilo to leglo čudovito.

 

  

  

Predstavila se je še mama Bella, dobila odlično oceno v hudi konkurenci, super.

 

Tischa se je pokazala v razredu izven konkurence, vendar je bila zelo prestrašena saj je začelo grmeti, ampak vseeno sta se z lastnico zelo potrudil.

 Zelo lepo ponosna sem nanje,  mali  vrageci so najbolj uživali  v igranju na travniku in v mivki.

 

 

 

 

Bil je čudovit dan, tako smo zaključili naše potovanje po Italiji in naslednje jutro smo se odpravili proti domu.

 

Recent Forum Posts

Newest Members