SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

Italija 26.10-2.11.2014

Ker so se bližale šolske počitnice smo se odločili, da gremo ponovno na potep po Italiji. Tokrat je pot določil mož in se tudi zelo dobro razgledal po google earth, z Meliso pa sva poskrbeli za zgodovinske opise mest in njihove zanimivost. Seveda so šle zraven tudi naše pasje lumpe. 

Avtodom je bil naložen, čist poln in ničesar nismo pozabili, juhej.  

Prvi dan je bilo malce več vožnje, ker smo se odločili, da avtoceste odpadejo je šlo bolj počasi in z nenehnim vrtenjem po krožiščih. Vendar je bilo vredno. Ustavili smo se v majhnih mestecih se malce sprehodili, divjali in se igrali.

 Prespali smo v majhnem mestecu malce nenačrtovano. Na parkirišču, ki ga je mož določil za spanje ob kanalu in peš poti , je bilo več zlobnih znakov PRIVATO, uf. No pa smo zavili na drugo stran ceste v mestece in našli mirno parkirišče v samem centru. Pa še čuvaje smo imeli, kužke iz bližnjih hiš.  

Šele po sprehodu smo ugotovili, da je blizu železnica, no ja mož si je natlačil v ušesa veliko vate in naspali ter spočili smo se. Budilke seveda ne rabimo ker imamo Mon Ami   tako smo že ob sedmih raziskovali mesto,  pa še ura se je prestavila, ampak naši "opici pasji" se nič ne prestavi v glavi.

Po zajtrku pa naprej proti mestecu Lucca. Že po opisih popotnikov smo pričakovali lepo mesto in ni nas razočaral. OK, da ne bom prehitevala seveda je mož določil prostor za našo hišo ampak ni računal na sejem, na bovšji sejem. Najprej smo se malo izgubili, ker je bilo zadnje križišče obupno, oznaka enosmerna cesta nato malce v hrib in ostro desno spet v hrib ter pred mostom desno navzdol, uf. To je pa bil manever, mož je kar zapeljal  navzdol, ampak parkirišča so bila nabasana, nazaj pa ni več šlo nikakor, saj je bila za nami gneča. Pa je priletel do nas gospod in nas hotel poslati nazaj (toliko besed za eno dejanje, ha ha), ej komaj sem ga umirila in mu razložila, da nazaj ne gre bomo pa v avtodomu in se bomo pač umaknili vsem, ki bodo odšli. Še zdaj ne morem verjet, da mi je uspelo    in gospod je potolažen odšel. Dareta je premagal firbec in je šel pogledat zakaj takšna gneča, prišel je ves navdušen nazaj z besedami (ej to morata videt, nujno). Počakali smo, da smo dobili parkirni prostor ter odšli čez cesto. Ja bilo je kaj videt, prodajali so vse, čist vse, pohištvo,slike, čevlje,posodo,  kape, obleke, glasbila ........novo ali rabljeno. 

Na fotografiji pa je že prazno parkirišče, kjer smo tudi prespali. Zraven je bil velik park-travnik, ki je bil očitno namenjen pasjim lastnikom saj se jih je veliko pripeljalo za avtom sprehajat in zdivjat pse.Naše so bile navdušene, jaz pa malo manj, ker so preveč zavzeto čuvale naš avtodom    . 

 Jutranje ogrevanje na travniku.

  Imeli smo  nočen ogled mesta Lucca, še lepše je bilo zgodaj zjutraj, ko smo odkrili prijeten sprehod po samem obzidju mesta. 

 

 

 Pridna Melisa se je ta čas učila v avtodomu po zajtrku  pa sva skupaj seveda z psi odšle še enkrat v mesto. Darko je raziskoval okolico s kolesom.  Mesto Lucca je čudovito z že omenjenim obzidjem in ozkimi ulicami, prelepimi hišami in vrtovi. Zanimivo je bilo opazovati domačine, ki so švigali s svojimi majhnimi avtomobili po mestu. Vam povem, da nisem našla avtomobila ki bi ne bil poškodovan, kar sploh ni čudno, vožnja in parkiranje je umetnost in kar nekajkrat sem stala z odprtimi usti ko sem opazovala parkiranje v dveh potezah na mini prostor   . Ali pa parkiranje v nemogoč kot, s tem, da je še malo butnil in premaknil sosednji avto, ha. Ter jezo in besedni zaklad gospodične, ki so jo zaparkirali in ona je odpeljala avto po nemogočih obračanjih na milimetre, uau vsaka ji čast.

Lucca je pustila zelo lep vtis na nas, vendar je bilo treba it naprej proti Pisi.  

Popoldan smo prispeli v Piso in parkirali  v stanovanjski soseski. Čeprav smo bili malce utrujeni je bil nujen nočni ogled poševnega stolpa. Z Meliso sva se povzpeli do vrha, res je postrani   .

 

 

 Poskušali smo priti do reke in starega mesta, vendar je bilo predaleč. Raziskovanje starega mesta sva z Daretom in psi nadaljevala zgodaj zjutraj. Zanimivo mesto, predvsem zelo veliko.

 

 

  

 Zlahka se izgubiš v mestu, nazaj sva kar sledila reki študentov. Naši kosmatinci pa so bili najbolj navdušeni nad travico pred katedralo, ker še ni bilo ljudi sva jim pustila malo veselja. Melisi mesto ni bilo preveč všeč, zato smo kmalu odpeljali naprej, proti morju juhej.

Bila je zanimiva vožnja visoko nad morjem, poleti je ob cesti parkirano nešteto motorjev in avtomobilov saj ljudje hodijo do obale.

Kot je bilo predvideno smo se ustavili v bližini mesteca Albinia (Ligurian see), čudovito mesto za počitek, kuhanje kosila, martinčkanje na soncu in pasje divjanje po mivki    . Razočarana je bila samo Ida, ker ni bilo valov in ker jo nismo spustili na plavanje v morje. Voda je bila sicer zelo topla ampak je bilo pozno popoldan in bi se sušila celo noč. Mon Ami in Bella pa sta imeli nore dirke po mivki in ker sta bili suhi se jima tudi nič ni prijelo na dlako. Lovili sta žogico in Bella je imela težave saj mora bit zelo hitra da je prva in v ihti je zagrabila tudi pesek. Blek, kakšen cirkus je zganjala, da si je očistila gobček in oči  .

 

 

 Zvečer se nam je pridružil še en avtodom in po obveznem kartanju in lovljenju komarjev smo imeli prijetno mirno  noč. 

Jutranji sprehod do mesteca, obvezno iskanje pekarne (Italijani imajo premalo soljen kruh ), zajtrk in brrm naprej na pot čakal nas je Rim.

Po pričakovanju je bil promet katastrofa, koliko pločevine na cesti in ob njej  , rekli smo si če gre avtobus bomo pa tudi mi in pika . Garmin nas ni pustil na cedilu in nas je pripeljal do parkirišča, kot je bilo načrtovano.

 

 Bil je pravi čudež, da smo našli parkirni prostor za našo hišo. Ampak vsi smo imeli malce čuden občutek, blizu nas je parkiral taksist in nas opazoval. Počakali smo, da se je odpeljal in mu celo pokazali našega strašnega psa Ido, ha ha. Vse dokumente, denar razen mojega mobija in kamere   smo vzeli s sabo.  Tudi psi so imeli dovolj vožnje in so šli z nami v Rimski cirkus. Imeli smo približno 10 minut do koloseja po parku, no zame to ni bil park ampak zaplata trave med cestami ampak naj jim bo. Psi so bili zadovoljni. Od zunaj smo si ogledali kolosej, zjutraj smo si ogledali tudi notranjost.

 Res so bili carji, da so v tistih časih zgradili te veličastne zgradbe. In sprehod v tej množici turistov sploh ni bil enostaven, še posebej če imaš zraven tri pse. Pa ne zaradi njih ampak zaradi kitajcev in japoncev očitno so se naveličali stavb in so kar naprej slikali naše pse in nekateri so bili prav nesramni. 

Mene pa je navdušila bazilika Marije Snežne predvsem njene freske, čudovito. Bazilika stoji na griču (komaj zaznan)Eskvilinu, kjer je prej stalo svetišče rimske boginje Junone.

 

 

 Sončni zahod na Španskih stopnicah,  ki jih sestavlja 138 stopnic in so baje najširše v Evropi.

 

  

 

 Za konec večernega ogleda pa še veličasten spomenik Viktorja Emanuela II. 

 Utrujeni z težkimi nogami in polni veličastnih vtisov smo se vrnili do avtodoma. Tam nas je čakalo presenečenje, ko so se odprla vrata se je zaslišal samo krik okradli so nas  .  Razmetali in prebrskali so vse po avtodomu, odnesli le moj star mobi in kamero ter razbili oz. odtrgali kuhinjsko okno ter s tem naredili večje stroške. Bili smo jezni, malce razočarani, z Meliso sva pospravili nered, Darko pa je z lepilom in obliži !!!! prilepil delček okna nazaj.

 

Privoščili smo si večerjo in dolgoo igranje kart, kar ni nam bilo za spanje   . V načrtu smo imeli še dva dni ogleda Rima zato smo se odločili, da kar prespimo na istem prostori, saj dvakrat  res ne bodo vlomili v isti avtodom, a ne. Pa saj imamo tri pse,  ja naredili smo preizkus, naenkrat sem  panično zavpila primi ga, pazi, pomagaj in rezultat Bella se je zvalila na hrbet, Mon Ami je že itak spala na hrbtu z vsemi štirimi v zrak in ni spremenila pozicije, Ida pa je porinila glavo pod tace, no ja mogoče pa nisem bila prepričljiva. Z čudnimi občutki smo se okoli dveh spravili spat, spanec je bil zelo rahel in komaj sem čakala jutra. Zjutraj smo bili bolj pogumni in po zajtrku smo se odpravili na ponovno raziskovanje Rima. V načrtu sem imela, da pse pustimo počivat v avtodomu, ampak zaradi njihove nočne zavzete reakcije    smo jih vzeli s sabo, da bi jih slučajno ne ukradli  . Pustili smo odklenjena okna, da jim jih ne bo treba zopet lomit, barabe. Seveda smo seboj odnesli vse pomembne in vredne stvari. 

Darko in Melisa sta odšla v Kolosej ali Flavijski amfiteater, je največji amfiteater kdajkoli zgrajen v Rimskem carstvu.Namenjen je bil 50.000 gledalcem, z štirimi nadstropji v višino 57 m, z 76 vhodov veličastna stavba.

  

 Jaz pa sem se martinčkala na jutranjem soncu in opazovala ljudi, zelo zanimivo. Tudi psi so uživali na soncu, zmotili so jih samo mimoidoči, ki so jih hoteli fotografirat. 

 Ko sta se vrnila smo si skupaj ogledali ostanke Antičnega Rima.

 Zanimiva so bila tudi visoka drevesa z gosto krošnjo. 

 Še enkrat smo se ustavili ob spomeniku Viktorja Emanuela II in občudovali dela slavnih kiparjev.Spomenik je posvečen spominu prvemu kralju združene Italije v njem je vojaški muzej, arhiv in knjižnica. 

 

 

 Med iskanjem Panteona (večkrat smo zašli ) smo stopili v cerkev, ki je bila stisnjena med hiše in zunaj za Rim nič posebnega. Ampak notranjost ti vzame dih, kakšna lepota, bogastvo predvsem pa umetniška dela slikarjev, kiparjev... Samo  opazuješ to lepoto, uau.

 

 

 Pa smo ga našli Panteon, tempelj posvečen vsem rimskim bogovom. 

 Na žalost so baročni vodnjak Trevo obnavljali, a so  vodnjaki v Piazza Navona prav tako veličastni in vredni ogleda.

 

Piazza Navona je mestni trg, zgrajen v 1,stoletju našega štetja in ima obliko odprtega prostora  stadiona. Stari Rimljani so na trgu gledali igre, gledališke predstave in imeli božične sejme. 

 

 Obrnili smo se nazaj proti avtodomu, ob reki Tiberi občudovali Angelski grad in most.  

 

  

 

 Malce utrujeni smo prispeli do Vatikana, ker je bila vrsta za ogled notranjosti zelo dolga smo si le malo odpočili. V prvotnem načrtu smo imeli ogled Vatikana drugi dan zjutraj, vendar je bila pretekla noč preveč neprijetna, zato smo se odločili, da bomo spali izven mesta in ogled Vatikana izpustili. Itak smo bili prepolni vtisov. 

 

 

 

 Malce v skrbeh, kaj bomo našli pri avtodomu smo pohiteli nazaj. Na poti smo naleteli na avtomobile prekrite z iztrebki rečnih galebov, groza. 

 

 Skrb je bila odveč, avtodom je bil cel in brez obiskovalcev, jeee. Bili smo utrujeni, še psi so popadali po svojih prostorih, malce smo si odpočili in odšli v Rimsko gnečo z našo hišo. Ven iz lepega a za nas preveč hrupnega in natrpanega mesta.

V majhnem mestecu smo poiskali miren nemoteč prostor za avtodom, med stanovanjskimi bloki. Skuhali smo večerjo in prespali mirno prijetno noč. 

Drug dan pa naprej na drugo stran Italijanskega škornja. Vožnja je bila prijetna in zelo slikovita. 

 

 

In prispeli smo, v mestece Gottammare ob Jadranskem morju. Darko je našel čudovit prostor ob morju, zelo lepo. Seveda smo najprej odšli na sprehod. Bella in predvsem Mon Ami in Ida so bile navdušene. Ida je uživala v lovljenju valov, Mon Ami pa v igri in tekanju po mivki. 

  

 

 

 

 

 

 

 

 Cel dan smo preživeli ob obali, ob neskončnih sprehodih, odločili smo se, da prespimo na istem mestu. Poleti v sezoni pa mora bit tam cela norišnica.  Drug dan smo se povzpeli v mesto na hribu, kjer so nas presenetili vrtovi .

 Mon Ami pa muce, ki so švigale po uličicah in tri čivave, ki so jo tako nalajale, da se je kar skrila za nami.     Tako je bilo prijetno, da smo s težkim srcem odšli naprej.

Pot nas je vodila ves čas ob morju in naš cilj Lido Nacionale, turistični kraj ob morju ko smo prispeli je bilo parkiranih kar veliko avtodomov. Na naše presenečenje smo ugotovili, da imamo na pol prazno zadnjo gumo, o shi.... Parkirali smo in šele zjutraj po sprehodu se je Darko lotil zamenjave gume, mojster je res.

 

 Me pa česanje psov, saj so bile po sprehodu polne pikic, trav, vejic in peska, katastrofalna kombinacija. Za zjokat, ampak vse se da rešit, čeprav smo hoteli na pot do 10 zjutraj nam ni uspelo. Premamila nas je tržnica, ki so jo imeli nedaleč stran.

 

 Dolga ulica    

 Šele ob enih smo se odpravili proti domu, čakala nas je dolga vožnja. 

Malce pred našo mejo pa na enem izmed neštetih krožišč slišim glasen pok. Zakličem, da nam je razneslo gumo, Darko reče ne in vsi gledamo naokrog komu hudiča je razneslo gumo. Čez nekaj metrov pa le ugotovimo, da smo mi ti reveži, spet. Z zadnjimi močmi zavijemo na parkirišče ob trgovini in guma spusti ves zrak, ojej. Razneslo nam je ventilček na gumi, a rezervne gume ni več. Kaj zdaj ? Darko gre s kolesom iskat vulkanizerja jaz pa pokličem avto asistenco. Po prigovarjanju in iskanju rešitev se dogovorimo, da nam gumo pripeljejo iz Gorice. Tako počakamo eno uro, da nam pripeljejo gumo, ki jo zmontirajo in odpeljemo se proti domu, juhej. Ob enih ponoči smo doma. Tako napeto se je končalo naše potovanje, bilo je lepo, zanimivo in poučno.  

 

Recent Forum Posts

Newest Members