SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

September 2017 prvič do Grčije

Tako odločili smo se, da potujemo z našo hišo na kolesih do Grčije. Gremo raziskovati nove kraje in dežele. Na pot smo odšli v petek popoldan 8.09.2017, seveda so priprave bile cel dan. Juhej tako smo se že navadili potovanj, da nam priprave vzamejo samo dopoldan pa še pozabili nismo nič.

Ne moreš verjet, ker ko sva šli z hčerko v Nemčijo sva pozabili potne liste za pse in imeli sva srečo, da jih niso zahtevali na meji. Ko smo odšli na Roglo sva z možem pozabila napolnit rezervoar z vodo, jaz sem mislila, da ga je on, mož pa ,da sem ga jaz. Na Roglo smo prišli presenetljivo hitro in lahkotno, zakaj le. K sreči smo že domači in smo vodo natočili kar na vrhu, zelo dobro vodo in od takrat jo vedno natočimo na vrhu ne doma.


Tokrat je šlo vse gladko, prvo noč smo prespali na parkirišču športnega parka v Pečnici, nekaj kilometrov pred Beogradom, kjer smo naslednji dan obiskali prijatelje. Kar tri ure smo klepetali in pripravili so nam zelo okusen zajtrk. Spekla ga je njihova nona, njami še za popotnico so nam ga dali in bil je perfekten tudi naslednji dan (baje bosanska jed, moram dobit recept). Čudoviti, odkriti, prijazni ljudje.

Odpeljali smo se naprej, no ja še en krog z našo hišo smo naredili z otroci in prijateljem, ki je tudi vozil pa bil zelo navdušen.


Nas pa je čakala še naporna vožnja, ampak ker mož zadnje čase veliko bere avtodomarske forume smo se pod nujno morali ustaviti v Leskovacu v etno restavraciji pri Grošu na pravem srbskem kosilu. Ne vem, če je riba prav njihova tipična jed ampak z Meliso sva si privoščile vsaka svojo postrv, ej za prste obliznit. Darko si je zaželel čevapčiče z prilogami, bilo je dobro okusno in poceni ter v posebnem ambientu.

V dežju smo se odpravili naprej do Srbsko- Makedonske meje, ni bilo gneče zato smo hitro odpeljali do Komanovega, kjer smo na parkirišču trgovine Tuš prespali noč. V bližini je bil lepo urejen in neverjetno čist park, ravno prav za sprehode naših kužkov.

Prvi vtisi iz Makedonije, še vedno ogromno smeti, ob cestah po ulicah, noro kakšni packi so ljudje. Veliko nikogaršnih psov, ki so tekali naokoli iskali hrano se rangirali med sabo. Ljudje bi jim morali biti zelo hvaležni saj verjetno zaradi njih in muc, ki pobirajo odpadke po tleh ni bolezni. Prav razveseliš se kužkov z lastniki, saj bo, vedno bolje je.


Ljudje so zelo prijazni in pripravljeni na pogovor, v parku smo srečali par, ki imata hčerko na Hrvaškem in skupaj obiščejo Slovenijo. Zanju je prelepa in tako čista, mi je malo ušlo ko sem jima odgovorila, da je tudi njihov dežela lepa in tudi čista bi bila lahko če bi tako želeli. Eh ljudje. V lekarni kjer sva kupili zdravila je lastnik z ponosom povedal, da ima tri otroke v Ljubljani. Zelo veliko ljudi je v tujini in verjetno se vračajo domov, mogoče bodo nekoč oni spremenili odnos do narave in živali.

Po zajtrku in nakupu v trgovini in seveda sprehodu smo se odpeljali naprej. Še nekaj kilometrov pa bo avtocesta, hm zelo pogosti stavek a čez nekaj kilometrov po luknjasti cesti in gneči pridemo do avtoceste v izgradnji, zato lepo po stari cesti naprej. Končno avtocesta in kmalu plačilo cestnine na vsakih 15 kilometrov noro po 1 eur ali 2 eur skupaj okoli 10 eur,hecno . Zelo pogosto so se avtomobili ustavljali na odstavnem pasu, ob katerem so celo prodajali sadje in med pa kolesarji noro kolesarji na avtocest.


Naš naslednji odmor je bil v mestu Ohrid, lepo mesto vredno ogleda polno turistov. Seveda smo si morali privoščit Ohridske ogrlice in uhane.

Prodajalec je bil prijazen in je z nami malce poklepetal, prisegel da ogrlica ni iz plastike, ampak iz školjk. Iz njihove tradicionalne obrti izdelovanja nakita , da če najdemo v celem mestu ogrlico iz plastike lahko prijavimo guljufijo. Priporočal nam je lokal za kosilo, predvsem pa naj jemo njihove jedi iz žara,ki nam jih pripravijo pred nami. Darko se je držal načela kjer jedo domačini je dobro in sveže. Tako je tudi bilo v čevapčarnici v ozki stranski ulici, super pleskavice. Siti in dobre volje smo se povzpeli na obzidje in nato po ozkih uličicah proti avtodomu. Le ta pa je bil na soncu, groza in čist segret, še bolj kot mi. Nič odprli smo okna prižgali motor pa na pot.


Nafta je bila poceni in preden vstopimo v Grčijo je avtodom čist poln goriva. Najlepša je bila vožnja pred mejo v dolini polni nasadov jabolk, ki so jih že začeli obirat.


V Grčiji pa najprej vožnja po stari cesti in ko smo prečkali železniško progo je bilo zanimivo. Smo se najprej spraševali pa zakaj tako počasi peljejo čez progo a nam je bilo hitro jasno, bile so takšne luknje, da bi ostali brez koles, če bi ne šli po mišje počasi. Ampak kmalu avtocesta, čist nova široka brez gneče, perfektno. Moram pa opozorit, da na avtocesti skoraj nimajo postajališč in ko je bil čas za pretegnit noge in tačke smo zavili iz avtoceste, malce nenavadno. Nekaj je še bilo moči in energije zato smo peljali čez gorovja naprej do morja.

Lepa avtocesta z številnimi tuneli in cestnina 2x po 6 eur, zelo malo ker tunelov je bilo res veliko. Ob 22h prispeli na cilj, a ja pa ura se tu premakne za eno uro naprej.


In kje je bil naš cilj? V bližini mesta Igoumenitsa, nekaj kilometrov naprej je nenavaden zaliv dolg peščen zaliv. Avtodom smo parkirali nekaj korakov od plaže, bila je prijetna noč ob bučanju valov.Naslednje dni smo uživali v supanju, plavanju v toplem morju in počitku.



Tretji večer nas je presenetil obisk policistov, ki je vse avtodomarje prijazno opozorili,da je kampiranje prepovedano in moramo prespati drugje. V bližini je sicer bil kamp,kjer je bila gneča. Vprašali smo policista kam naj gremo, pa je odgovoril da lahko prespimo v mestu na parkirišču, zjutraj pa se vrnemo na plažo. Darko je s kolesom že raziskoval okolico in mesto zato je takoj imel cilj. Samo nekaj minutk smo potrebovali, da smo pospravili in pripravili avtodom za pot. V mestu je bilo še vedno živahno, parkirali smo čisto blizu središča, ki smo si ga ogledali, seveda poskusili sladoled. Noč je bila kratka saj so trajekti v bližini vozili celo noč, nič za to. Zjutraj sva odšla sva v mesto poiskat pekarno, juhej takoj sva jo našla. Uau in to kakšna pekarna, polna slaščic in veliko vrst kruha. Kar težko se je bilo odločit kaj kupit vam pa zagotavljam da je bil kruh zelo okusen, slastne so bile tudi slaščice.

Imajo pa tudi zelo veliko manjših prodajalnic z ribami. V eni sva kupila ribe za kosilo in prodajalka jih je z posebnimi škarjami očistila, lepo. V naslednji prodajalni pa še malo sladkega grozdja in sliv pa smo bili pripravljeni na vrnitev na plažo, juhej. Čakal nas je prostor pod drevesi in naše senčno gmovje pred plažo. In seveda morje toplo, kristalno čisto morje, ki nas je vabilo.Vsi smo se kopali tudi naša dva kužka, nihče ni težil niti grdo gledal. Ko jima je bilo dovolj sta se umaknili v senco mi pa smo uživali v morju. Pridružil se nam je pisan kombi v katerem je imela gospodična dva kužka, enega starejšega in mlado majhno zgagico Arijo.

Pridružil se jima je še mlad potepuški pes. Tako, da je kar trop petih psov stražilo naš prostor, ha bili smo zelo varni.


Zvečer smo se zopet odpeljali v mesto, kjer smo prespali in zjutraj nakupovali, nato pa brummm na plažo, tudi pasji prijatelji so že bili tam. Nestrpno so čakali na naš zajtrk. Arjo smo naučili, da se ne skače v naročje in na mizo, da vedno dobijo tudi oni zajtrk. Arija je oboževala brikete, čeprav ni bila prav nič suha in po našem zajtrku je dobila še svojega pri lastnici, lisička mala. Potepuški kuža pa je brikete jedel samo če je bil lačen, drugače pa ne. Z Arijo sta postala prava prijatelja cela plaža ju je bila polna. Na žalost je bilo kar veliko psov brez lastnikov, vsi so bili zelo veliki z ogromnimi glavami in neskončno prijaznimi očmi. Ljudje so se sprehajali zaradi njih s palicami, ampak brez potrebe tako prijazni so bili, ko si jih pogledal v oči si bil njihov. Za prijazno besedo malo hrane in cartanja so stražili tvoj avtodom. Ker smo vzeli na pot zelo veliko briketov smo vsakomur ponudili le te, običajno so jih pojedli in se vsak dan vračali na obrok. Upam, da smo jim vsaj malo pomagali. Tako veliko so pretrpeli, pa še vedno zaupajo, mahajo z repkom ko se jim približaš. Spoštljivo se umaknejo od človeka, ki jim da hrano in počasi kot, da ne bi verjeli pojedo ponujeno hrano . Ljudje smo grozni.


In zadnji dan v petek nas je čakalo presenečenje, da smo z lažjim srcem zapustili ta raj. Pripeljala se je domačinka in psi takoj do nje. Dala jim je hrano, lepo vsaj nekomu je mar za njih, tudi mi smo jim na zalogo preden smo se odpeljali na pot stresli brikete, srečno pasji prijatelji.

 

Do Grško Albanske meje je bilo blizu. Grški mejni prehod je bil velik širok, nenavadno je bilo le to, da je moral šofer iz avta do stavbe z okenci in podat dokumente, policisti zato niso imeli pojma kdo dejansko je v avtu. Na Albanski meji smo čakali par minut a ni bilo problema. Prvi vtisi, lepa cesta in čisto ob njej. Uau ni smeti, Srbija, Makedonija in Grčija so bile nasmetene, umazane Albanija pa bolj čista, lepo. Ustavili in prespali smo noč na plaži Borch.

Ker smo prišli ponoč smo le parkirali, odigrali nekaj obveznih remijev in se odpravili spat.Šele zjutraj smo si ogledali okolico, dolgo kamnito-peščeno plažo na kateri so počivali in uživali številni popotniki z avtodomi, avtomobili-šotori in motorji, veliko je bilo čehov in nemcev. Odločili smo se, da prestavimo avtodom bolj na plažo si privoščimo zajtrk in plavanje v toplem, čistem morju. A ha tokrat se nam je zalomilo, slišal se je samo neprijeten zvok in občutek drsenja v pesek in nasedli smo v pesku z našo težko hišo. Vzporedno z avtodomom nemške registrcije, pred nami so bili čehi s pikolico in 6 motoristov. Nič, začelo se je kopanje v mivki, sosed nam je posodil lopato.


Melisa je odšla v akcijo iskanja desk ali nekaj trdnega za pod kolesa. Prvi poskus je bil neuspešen. Melisa je našla dva tramova, juhej Darko je z dvigalko dvignil prva kolesa in spodaj naložil kamenje, zakopali smo se v delo in luknje za tramova so bile pripravljene še kamenje ob njih. Pridružil se nam je voznik visokega  vozila, pregledal podvozje, če bi lahko kam privezal vrv in nas potegnil z svojim vozilom ven, samo zmajal je z glavo, češ sama plastika. Raje se nam je pridružil ko smo potisnili avtodom ven, jeeeee uspelo je bili smo na trdnih tleh.

Po delu v pesku se je prileglo kopanje v morju, sprehod in počitek. Odkrili smo potoček sladke vode ki se zliva v morje Didido je bila navdušena.


Ampak treba je naprej proti domu, čakala nas je zelo razburljiva vožnja. Vam povem, da je bil najbolj pogost znak na cesti 10% pomenil je vzpon ali spust, zdelo pa se nam je da je dejansko procent večji. Gor, dol in ovinki tudi pravokotni bravo za našo hišo vse je vzdržala, kar nekaj mercedesov so vlekli naprej. Na vrhu pa čudovit razgled na morje iz višine 973m. Jasno če greš gor moraš še navzdol, juhej rodeo vožnja, spremenila se je le okolica namesto golih hribov in morja smo prišli v gozd, uau lep gozd in na vsakem ovinku gostilne ter prodajalci medu.

Spet smo zagledali morje, konec dreves, na žalost luknjasta cesta ampak v daljavi smo zagledali avtocesto, a kako priti do nje??? Edini znak je bil usmerjen na makedamsko cesto, izgledalo je kot,da se bo končala na dvorišču hiše. Eh odpeljali smo naprej na srečo ni bilo prometa, pred nami je bilo vozilo, ki je vozilo po sredini in na levem pasu, zakaj le? Šli smo za njim saj so bile na našem pasu prav zares nevarne luknje. Bilo nam je dovolj lukenj, ustavili smo in vprašali domačina kako na avtocesto, ki je bila zelo blizu. Z rokami in besedami smo se razumeli 2km naprej na desni bencinska postaja nato levo. OK gremo bencinska je bila  razpadajoča pa smo že malo podvomili malce naprej brez znaka nova cesta levo, skoraj smo že bili mimo, ko nam pripelje naproti avto, ustavi vprašamo za pot in pokaže na levo. Pa še zadaj nam en trobi, super gremo, kmalu tudi prometni znak, končno. Pa smo na avtocesti super, kilometri se manjšajo omejitev je 90 naš avtodom je navajen 100 naj mu bo. Veselje je kratko, konec spet na staro cesto, no ja. Čez mesto in na naše veselje zopet avtocesta, ki jo je pred vsakem naselju zmanjkalo, ha ha. Tudi avtoceste so bile zanimive saj je bila pred vsakim vijaduktom omejitev 50 ali 40 in to upravičeno, ker ne znajo delat prehodov iz vijaduktov na cesto ter obratno, vedno so bile skakalnice, ki bi bile pri višji hitrosti lahko nevarne. Ko pa je bila avtocesta tudi čez mesto je bilo nevarno saj so hodili ljudje po njej, kolesarji, živali ves čas je bila potrebna 100% pozornost v vse smeri. Vozniki pa kot, da se bojijo hitrosti in ustavljajo vozila kjer se jim zazdi, smernkov pa sploh, sploh ne poznajo. Policisti pa so stacionirani na rondojih ja rondoji na avtocesti kjer je bila omejitev 40 . In njihove navade, ko te vozilo prehiteva ti potrobi ali opozori z dolgimi luči, najprej nam ni bilo nič jasno . Zanimivo, drugače, potrebna je previdnost.

Utrujeni smo v temi prispeli v Albansko letovišče Shengjin. Zapeljali smo na parkirišče hotela Coral, usmeril nas je možakar nas prijazno pozdravil in zahteval parkirnino 2 eur. Ni problema vprašali smo če lahko prespimo, po njegovi govorici rok smo razumeli da lahko, super. Ampak mesto in obalno sprehajališče je bilo polno ljudi, nič gremo na sprehod. Mesto me je spominjalo na Italjanska letovišča, ogromni hoteli med peščeno plažo z ležalniki pa sprehajališče. Tu smo prespali v miru in tišini. Prav neverjetno kako so bili ljudje zgodni že ob sedmih je bila polna plaža sprehajalcev. Tudi mi smo izkoristili lep dan se sprehodili in po zajtrku plavali in veslali s suppom.

Darko in Melisa sta z suppom pritegnila veliko začudenih pogledov, očitno te zabave še ne poznajo. Jaz sem raje opazovala ljudi, kristalno čisto moje Grčije te razvadi in mi ni bilo do kopanja v kalni mivki. Ljudje so na plažo hodili z hladilnimi torbami in vrečkami s hrano, posedli okoli senčnikov se pogovarjali in družili. Plavali bolje čofotali v nizki vodi so moški, otroci in redke ženske z otroci. Ni čudno, da ostanejo na plaži same smeti, ki jih pridni delavci pospravijo ampak ne daleč, do konca plaže. Občutek imaš, da so ti ljudje preskočili nekaj stoletij. Zanimivo je bilo, ko smo se po promenadi sprehodili z kužki na vrvici, veliko ljudi se je zgražalo nekaj jih je hotelo psa na vsak način pobožat. Ko je Di pokazala nekaj trikcev pa bi lahko začele pobirat prostovoljne prispevke ha,ha. V bližini pa so bili njihovi zapuščeni kužki za katere se nihče ni zmenil in so jih odganjali stran. Od nas pa so kužki dobili nekaj hrane za lepši dan. Pred poldnevom smo se odpeljali naprej, še eno čudo mlada ženska-Melisa je bila za volanm avtodoma, uau.

Naprej po luknjasti cesti, kmalu pa spet na njihovo avtocesto do Albansko -Črno gorske meje. Po slikoviti cesti ob reki Morači in njenih kanjonih, prelepa narava.

Hitro smo se dvignili v gore seveda vmes tudi počili se sprehodili in najedli, zvečer pa prispeli v Srbsko mesto Zlatibor. Zapeljali kar med njihove apartmaje, ter odhiteli v mesto da bi ujeli še zadnji četrtini košarkarskega finala med Slovenijo in Srbijo. Imeli smo srečo kar z kužki so nam dovolili vstop v lokal z televizijo, juhej. Malce bolj previdno smo navijali, saj so bili v lokalu taksisti ki so se razburjali nad Srbskimi igralci. Jeee kakšna tekma in naši so zmagali, mi veselo ostali bolj poklapano smo se zahvalili natakarju, ki je zaradi tekme podaljšal delovni čas.Noč je bila mirna in višini primerno hladna. Zbudilo nas je sonce, hitro po njami burek v mesto in zapeljali smo se nad kamp kjer smo bili lani. Pojedli smo zajtrk, po dolgem času v pohodne čevlje in na še ne osvojeno goro nad mestom.

Bil je prijeten tri urni pohod, po kosilu smo se ustavili v kampu vprašali za pot naprej in nahranili majhno črno belo muco. Sledila je dolga naporna vožnja s postanki do Etno sela Stanežičih v BIH naše stalne postojanke za spanje. Zjutraj pa naprej do nakupovalnega središča pa smo napolnili avtodom z čevlji in ostalimi "nujnimi" stvarmi. Kot vedno nahranili zapuščene kužke ter se odpeljali proti domu. Na pot smo se odpravili v dežju in vračali smo se v dežju, upam, da za nami pride sonček. Bilo je zanimivo, lepo tudi naporno, upam, da se v Grčijo in Albanijo še vrnemo.

Recent Forum Posts

Newest Members