SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

Caroben DURMITOR Montenegro-Črna gora 2016

PONOVNO NA BALKANU

Namesto vročega morja smo izbrali pot po hribovitem delu Srbije, Črne gore.

Juhej gremo, naložili smo naš avtodom, kosmatinci so bili že ob pakiranju v njem in delali gužvo. Za vsak slučaj, da bi ne ostali doma, to pa ne vsi gremo trije schapiji in trije vozniki.

Na pot smo odšli popoldan, ko se je malce ohladilo.

Prvi dan je bilo veliko vožnje saj smo želeli čimprej priti v hlad gora.

Prvo spanje je bilo v mestu Sremska Mitrovica, uf bila je naporna noč saj smo parkirali ob Savi pri parku kjer se je zbirala mladina in žurirala pozno v  noč. Drugič bomo poiskali boljšo lokacijo, no vsaj jutranji sprehod je bil prijeten.

Bilo je že vroče zato smo kmalu krenili proti Beogradu. Kot vedno smo se oglasili pri prijateljih in že tradicionalno zgrešili njihovo ulico ha,ha. So bili pripravljeni in po nas prišli z avtom, mogoče nam naslednjič uspe   . Vedno prinesemo darila zanje a odhajamo z občutkom, da so nam dali veliko več. Zelo so prijazni, odkriti upam, da bomo kdaj imeli priložnost, da jim povrnemo gostoljubnost. Ja kot vedno se je naše druženje iz dveh ur zavleklo v štiri, no ja za prijatelje nikoli ni dovolj časa.

Na žalost nas je preganjalo sonce in vročina odšli smo na pot poti Zlatiboru. Vendar naš garmin ni našel mesta Zlatibor, ker dejansko je to ime celotne planote. In kopilot je za cilj označil Bajno Bašto,   napaka vozili smo se po hrbih gor in dol po slabi cesti in na žalost naleteli na bojevnika bivše vojske, ki nas je hotel kar vse pobit, ker nismo z našim težkim vozilom uspeli ustaviti na zožani cesti kjer je imel on prednost. Toliko sovraštva in jeze v eni osebi, uf bili smo previdni mož se je opravičil in odpeljali smo osupli naprej. Za pomoč ostalim, v garmin vpišite kraj ČAJETINA in peljali se boste po lepi cesti brez nezgod.

Sledilo je lepo presenečenje, ko smo zapeljali v lepo urejen kamp . Na parceli je bila voda elektrika, zelo čista stranišča in tuši ter zelo prijazno osebje in samo za 22 evrov na noč za avtodom in tri osebe, kužkov niso zaračunali in presenečenje Wifi. Oddajali so tudi sobe, super za motoriste.

 Pa še sami smo bili, zvečer so prišli z avtodomom zelo prijazni Trboveljčani z psičko Maksimo (pasma landser) . Naše so zagnale cel cirkus a so se čez čas umirile. Bilo je prijetno druženje in izmenjava popotniških informacij.Dva dni smo uživali v kampu.

Prvi dan smo raziskali mesto, dejansko ni mesta samo ogromno turistično naselje še sreča, da je bil kamp na obrobju. Majhno jezerce in okoli njega stojnice z hrano, bižuterijo, domačimi izdelki, tu se je hodilo zelo, zelo počasi.   Za naše razmere je bilo vse zelo poceni, samo preračunavanje   iz dinarjev v evre je bilo malce naporno.

 

Povzpeli smo se na Šumatno brdo in bili nagrajeni z lepim razgledom na planoto. Seveda mi nismo šli po njihovi tlakovani poti ampak iz travnato-gozdne smeri, da so kužki lahko divjali in uživali.

 

Naslednji dan pa smo se malce zaspali in prvi jutranji sprehod je bil po travnikih proti gori Čigoti. Pot nas je kar vlekla naprej a ni šlo brez vode in zajtrka zato smo de vrnili v bazni tabor    . Poskusili smo še enkrat pozneje a zopet ni šlo bilo je prevroče, povzpeli smo se le do gore Čuker 1359m a je bil razgled vseeno čudovit.

 

 Mon Ami tele krave niso preveč ubogale, ampak ona je glasna in vztrajna, mi pa čisto na miru pripravljeni na tek, če slučajno zgrešijo smer.  

  

Nazaj smo prišli utrujeni, pregreti in vsi smo pospali v senci uau, luksuz, kakšno uro se je slišalo le naše smrčanje.

Tako sta si privoščila Mon Ami in Darko, mi pa zraven.

 Kljub vročini sva se z možem s kolesom odpeljala na raziskovanje mesta. Nič posebnega, hoteli, apartmaji vse tako neurejeno zidano, škoda ker imajo tako čarobno lepo naravo.

Na tej fotografiji se vidi mesto, kjer so zelo lepo urejena apartmajska naselja nekaj na pol zgrajenih hiš, hotelov in povprek nametane privat hiše. Z eno besedo kaos, na sredini majhno jezerce pa veliko res veliko igral plačljivih seveda za otroke vseh starosti ter stojnice z hrano in izdelki. Mesto ni bilo za nas.  

 Naslednji dan je bila vremenska napoved slaba, a smo se vseeno poslovili od kampa in odšli naprej raziskovat okolico. Najprej smo si ogledali Stopićo pećino zanimiva jama,posebnost so bazeni, ki jih je naredila voda. Drugače pa so naše jame bolj bogate in lepše.

 

 

 

 Bila sem vesela, da so lahko tudi kosmatinke šle z nami, jama je zelo kratka le na določenih področjih so tla neprijetna za pse. Naše se niso nič bale, le malce so previdno stopale.

 

 Vtis je naredil MUZEJ STARO SELO ki smo ga obiskali po jami.

 Zelo lepo urejeno z prikazom njihovih običajev in tradicionalnih del (lončarstvo, pletenje) z degustacijo jedi. Pripravljenih po starih receptih v lončenih posodah, zanimivo.

 

Njami pasulj je bil tako dober, da smo si ga kupili za na pot.

  Mon Ami je našla kokošnjak, hura jajca bodo 

Ker ni bilo gneče so bili naši kužki brez povodcev in Mon Ami je bila prava turistka, vse je prevohala vse pregledala, seveda je dobila za degustacijo košček kajmaka in bila  navdušena.

MonAmi pred hišo v kateri so sušili tobak in imeli dovoljenje za prodajo in uvoz tobaka. Zato je tudi hiška bolj bogata in krita z kamnom. 

 

 Bella je našla kočo zase. 

 

 Jap rezervirana  

 

 

Hiše so bile prenešene iz različnih vasi in sestavljeni nazaj na vsaki hiški je bilo označeno od kod je njen namen in ime družine, ki jo je darovala. 

 

 

Popoldan smo se peljali nad  Ribničko jezero pojedli kosilo in imeli prijeten sprehod do jezera. Ker je bilo zelo lepo in mirno smo se odločili, da kar tam prespimo. Noč je bila deževna , razsvetljena z strelami, ki so se vile v gosti megli.  

 

 

 

 

    Vreme ne sodeluje, jutro je bilo vetrovno in deževno. Nič gremo naprej, MonAmi je bila zelo zadovoljna, da ji ni bilo treba na sprehod v dežju. Po vijugasti vendar lepi cesti proti reki Tari. Ko smo bili pred 2 leti na  mostu si z Meliso nisva upali na zip-line preko reke, v tihem upanju  da bo lilo in se bova prešvercali mimo smo peljali naprej. Uh ko smo prispeli do Tare je nehalo deževati, neeee zbrali sva pogum in na izstrelno točko. Oblekli so naju v pasove in pošteno prestrašili preden sva leteli. Najprej je bil šok, nekaj čudnih visokih glasov iz grla, a kmalu le užitek in osuplost nad lepoto narave. Priporočam, tudi bolj previdnim bilo je lepo.

 

 

  Odpeljali smo se naprej do naše končne točke mesteca Žabljak, noro kakšna gneča komaj smo našli prostor za našo hišo, da smo v trgovini kupili nujne stvari. Tudi na poti proti  Črnem jezeru je bila gneča in veliko avtobusov imeli smo srečo in mož je mojstrsko parkiral prav pred vhodom na jezera. Malce smo bili previdni in raje peš prehodili do kampa Ivan Do, ker smo pred 2 leti komaj prišli gor zaradi slabe ceste in hriba. Tudi tokrat bi bilo adrenalinsko saj je cesta še slabša še več lukenj. Kamp pa je bil malce bolj urejen, bravo. Sprehodili smo se okoli jezera, po že znanih poteh, lepa narava vendar za moj okus preveč turistov.

 

 

 

 

 

 

 Po kosilu smo se odpeljali proti smučišču  in kar tam prespali noč ob ogradi za ovce.

 V te ograde pripeljejo ovce proti večeru, zjutraj ob devetih jih pomolzejo ter zopet odpeljejo na pašo. Ograjo po nekaj dnevih, ko ovce tla poteptajo premaknejo na drug prostor. Montažna ograja  

 Zanimivo, zelo strmo smučišče v ozadju. Imajo pa boljše vlečnice kot pri nas 

 Zjutraj pa sprehod do jezerc, bil je nepričakovano dolg in prijeten sprehod po osupljivo lepi naravi.

 

 

 

 

 

 V koči pri kampu   (samo za šotoriste ) smo popili kavo in dobili spremstvo do vrha in nazaj do avtodoma. To je bil majhen kuža, Mon Ami je bila čist navdušena in se je igrala z njim. Didido pa je bila na povodcu, zaradi gonečega stanja    .

 

   

 

 

 V Žabjak smo se odpeljali po zaloge in smuk nazaj z avtodomov v planine Dumitor. Parkirali smo nad čudovito dolino pojedli kosilo z prekrasnim razgledom na gore in gruče ovac, ki so se pasle po pobočjih.

 

 

 

 

Ni bilo počitka, odpravili smo se v planino med ovce. Bella in MonAmi sta norele hoteli sta ovce gnat vendar sem ju dala na povodec, da bi čredo ne razgnale po celi dolini. Ovce so namreč zelo plašne živali, pastir je dejal da se bojijo celo mačk. Med pogovorom z prijaznim pastirjem sem izpustila Didido, ki je previdno in počasi hodila za ovcami.

 

 

 

 Celo malo zaokrožila z njimi. Spremljali smo pastirja do vode in med hojo je opozoril Darka, naj pazi saj je skoraj pohodil kačo. Opala na to pa nismo računali. Prav s težavo je pastir povedal,da so kače strupene in potrebuješ proti strup če te piči Šarenka. Ter, da občuduje turiste, ki bosi hodijo po travi saj je kač veliko. Ko smo se ločili je bil naš pogled usmerjen v tla, še sreča ker smo srečali še eno klopotačo. Uou lepo zvito z glavo ponosno visoko ampak mi smo jo hitro obšli, pol nam je bilo žal, da je nismo fotografirali. K sreči ni bilo več te priložnosti.

 

 

 

 

 Utrujeni in polni vtisov smo prespali noč nad planino v osrčju Durmitorja.

 

 Še vedno imamo zgodne budilke, ob sedmih sem že bila zunaj. Bilo je mirno, tiho, ni se še videlo gora ker so se podile meglene zavese okrog. Končno so  vstali še ostali, da smo pojedli zajtrk in z Meliso sva se odpravile na krožno pot po Pošćenski planini.

 

 Označbe za pot so bile narisane na kamnih in z pobarvanimi količki, ki so pogosto ležali podrti na tleh. Me smo jih pobirale in postavljale nazaj, za ostale, da bodo našli pot. 

 

 

 Modro jezero z kristalno čisto vodo.

 

  

 

 

 

 Darko pa je sedel na kolo in proti sedlu.

 Cesta je zelo lepa in kar obiskana, veliko je kolesarjev, motoristov in tudi vozil, celo kakšen avtobus se najde vmes. Me smo se spustile v planino in občudovale lepote narave , psi so tudi uživali.Tako nam je minil prelep dan, popoldan nas je obiskalo in pogrelo še sonce.

In sonce nas je razveselilo tudi naslednje jutro, spali smo na parkirišču na naslednji planoti pred planinsko potjo na katero smo s podali.

 

Pot do Škrčkih jezer, pot je bila dolga in kar naporna še posebej, ker je bilo močno sonce, zmanjkalo nam je vode za pse in nas, zato sva se z Meliso obrnile nazaj Darko pa je nadaljeval pot do gore Prutaš (2393m). Bilo  je čudovito in kar naporno, zanimivo je, da ko se strmo vzpneš je za vrhom zopet planota majhna ali presenetljivo velika.

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Zapeljali smo se v dolino v Žabjak, da smo na nakupili zaloge in nujno smo potrebovali vodo. Imeli smo srečo Darko je pred gostiščem zagledal natakarja ki je z cevjo čistil dvorišče. Ustavil se je in ga vprašal, če lahko dobimo vodo na naše veselje je privolil. Napolnili smo celo rezervoar z vodo in med tem so natakarji in kuhar občudovali pse in notranjost avtodoma.Super bili smo veseli in zopet smo se odpeljali v gore. Prestavili smo se v naslednjo planoto na čudovit prostor pred planšarijo kjer smo kupili sir in kajmak.

 

Pred nami je bilo majhno jezerce in napajalnik za živali in lahko smo jih opazovali in občudovali, ko so prišle ovce in govedo pit vodo. Psi so imeli pravo televizijo.En radoveden bikec je iz pasje posodice spil vodo in obliznil šipo za njo je sedela Mon Ami skor jo je kap. Ampak hitro je prišla k sebi in začela noret in lajat v avtodomu.  

 

 

 

Naslednje jutro, zgodnje jutro ob sedmih je bilo čudovito, nebo čisto jasno hrib pred nami je zakrival sonček. Ampak v hribih se vreme hitro obrne v dobri uri so prišle meglice iz vršacev, zapihal je veter. Hitro smo odšli na sprehod, da so se psi nadivjali predvsem Mon Ami ki je norela po travnikih in gričkih. Vračali smo se v dežju in čisto premočeni prišli do avtodoma, Darko ga je hitro odpeljal do ceste, da bi ne obtičali v blatu. Prišlo je pravo neurje, zato smo se spustili nižje proti dolini in v miru pojedli zajtrk. No ja naše Durmitorske avanture je konec, bilo je zelo lepo in upam, da se še vrnemo v te kraje. Po ozki in luknjasti cesti smo se počasi spuščali v dolino.  

Tudi to je bila posebna avantura, saj je bila cesta zelo ozka polna nepreglednih ovinkov. Najlepši in razburljiv del nas je čakal na koncu s pogledom na Pivško jezero.

   

 

 Ozka strmo spuščajoča cesta z neosvetljenimi na roke  kopanimi tuneli, za povhu so bili tuneli v ovinkih, uh.

 

 

 Znak stop v  zadnjem tunelu pred izvozom na glavno cesto, jee uspelo je.

Naslednji počitek je bil med Črnogorsko in BIH mejo. Najprej nam ni bilo nič jasno zgoraj je bila Črnogorska meja pa se peljemo do reke in gremo peš do reke ker je pred mostom stal avto. .   Opazovali smo turiste, ki so se pripravljali na spust po reki in ugotovili, da so cariniki in policisti na drugi strani mosta  in so izmenično spuščali avtomobile na most, ki je bil zelo ozek. To je meja za vstop v BIH, gremo malce smo še čakali in se zabavali ob opazovanju turistov in vodnikov. 

 

Uspešno prečkali mejo in se povzpeli po katastrofalni cesti (v obnovi). Prespali smo v Tuzli, našli smo prijeten parkirni prostor v bližini njihovega kopališča Panonija. Zjutraj smo kmalu odšli na pot, ki nas je vodila mimo Brčkega kjer smo si privoščili nakupe v Arizoni in z nekaj obveznimi postanki zvečer prispeli domov.  Bilo je lepo, nepozabno.

 

Recent Forum Posts

Newest Members