SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

Raziskovanje  Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.

November 2013

Odločili smo se, da gremo na pot,  vremenska napoved je bila čudovita in hiša na kolesih pripravljena.

Odpravili smo se v nedeljo po daljšem sprehodu s psi, da bodo lahko počivali med vožnjo. Z nami sta šli Bella in Mon Ami.

Ida je ostala doma in pazila na starejšo hči, da ni žurirala preveč in je v roke vzela tudi šolsko knjigo

( želje in upi mame ).

Glavni voznik je bil mož malo sem pomagala tudi jaz, Melisa pa je bila pomožni garmin.

 Že prvi dan smo prečkali Hrvaško-Bosansko mejo. Hrvaški carinik nas je dal na stransko parkirišče (sigurno je hotel mene videt ) odprla sem mu vrata in šokiran je zagledal pse. Normalno, da sta se obe nagnetli med vrata. Ves prestrašen je vprašal, če ga bosta ugriznili, težko verjetno ker sta mlatili z repi v turbo hitrosti, ha ha . Samo glavo je potisnil v avtodom in nas spustil naprej.

Tole pa ni naša hiša na kolesih,samo spomin na stare čase. 

 In smo odropotali naprej, ustavili smo se v mestu Brčko na parkirišču (smetišču) športnega centra. Mož je že prej raziskoval z google zemljevidi in našel mesto za prenočevanje. Tu sem doživela prvi šok, packi nemarni vse polno smeti, vrečk, povsod, v mestu ni bilo nič bolje .

Uživala je le Mon Ami, ki je imela gobček ves čas na tleh in iskala prigrizke, Melisa pa kar pihala od jeze . Noč je bila mirna, mala je dala mir do sedmih zjutraj. Potem pa akcija, sprehod (med smetmi, nehaš se sekirat in psa gnjavit ker nima smisla). Po zajtrku smo se zapeljali do tržnice Arizona, in tam šok ker je bil ponedeljek so trgovine zaprte, to ni pisalo na netu .  Vseeno smo našli nekaj odprtih trgovin in si nakupili oblačila in čevlje. Že ko smo se zapeljali v tržnico smo opazili nekaj mladih potepuških kužkov. Mož jim je nesel brikete, vendar ga je domačin grdo ozmerjal, zakaj mi ni jasno. Psa sta bila v avtodomu, ko smo mi nakupovali, še sreča ker je bilo kar veliko potepuških psov naokoli. Kar hudo mi je bilo, dali smo jim še hrane čeprav psi niso bili suhi-izstradani. Z nič kaj prijetnimi občutki smo se odpeljali naprej.

Najprej moram napisat, da imajo v Bosni čudovite ceste, tudi stranske na zemljevidu označene z belo, široke brez lukenj in zelo malo prometa.

Peljali smo se ob reki Drini, kako lepa zanimiva narava .Naslednja noč v Goraždu ob reki Drini je bila katastrofa. Našli smo prijeten prostor ob reki, čisto v mestu (pomagal je domači taksist). Najprej sprehod po mestu nato obvezno igranje kart-remi in počitek.  Ja kakor za koga Mon Ami je že ob treh zjutraj težila, vstala sem se in sva šli po parku da je opravila svoje. Ampak opica ni hotela nazaj spat ampak se igrat, skakala je na klopi na mizo in pela svoje arije. Dala sem ji bikovko in je bilo malo miru. Ob šestih pa ponovitev njenih vragolij, pa smo se kar vsi vstali in že ob sedmih odšli na pot iz meglenega,  Goražda.

 

Seveda smo se ustavljali, našli poti v gozd na hrib da sta se psa zdivjala in mi uživali v lepotah
narave.

 Kosilo smo pojedli v gostišču ob cesti, njama čevapčiči v lepinji in za konec prava turška kava.

Hrana je v Bosni zelo poceni, zato ni imelo smisla kuhati v avtodomu, jaaaa. Bella in Mona sta spoznali novega pasjega prijatelja, majhnega mladega kuštravca. Z nami je šel na sprehod po gozdu in divjal z Mon Ami.

 

Ja uvedli smo nekaj novih, nujnih pravil v avtodomu. In sicer smetnjak je vedno izven dosega Mon Ami, ker ji je zelo zabavno odpirat pokrov in brskat po njem. Čevlji so v dvojnem dnu ali prtljažniku, ker ni dovolj da so skriti za stolom, opica jih najde in veselo prežvekuje. Če sta sami v avtodomu je vse, res prav vse v omarah, ki so zaklenjene saj jih je poskušala odpret !!?

Pot nas je peljala skozi Fočo, (lovili smo sonce in ga ujeli na višini 700 metrov), do Sutjeske, kjer smo naredili daljši postanek.

Malce v strahu saj smo med potjo opazili veliko opozoril, da so še mine na tem področju.

Ogledali smo si spomenik in  nekoč čudovit kompleks, bazen, hoteli ki zdaj propadajo.

 Mon Ami in Bella sta uživali v čisti vodi, dobili sta svoj obrok in odpeljali smo se naprej.

Kako čudovita narava gore in ogromne pravljične planote, toliko možnosti za turizem, škoda.

 Naslednji postanek je bil v Bileči (umazano mesto) kar hitro smo odšli naprej.

Navdušeni pa smo bili nad mestecem Trebinje, ko smo parkirali našo hišo sem v daljavi videla družino z dvema vižlama, pa smo malo mečkali, da smo se srečali. In izkazalo se je da so Slovenci (ker norec bi pa še imel dva psa :) :)  ) in dobili smo informacije kje naj si privoščimo hrano in toplo priporočilo naj obiščemo slaščičarno Grk. Ej bilo je tako dobro, da bi to slaščičarno kar domov odpeljala pa noro poceni, mmmm. Ogledali smo si lepo urejeno mesto, se čuti vpliv turizma, lepo.

 Siti in utrujeni smo se odpeljali proti Dubrovniku.

Čeprav sem že bila večkrat v tem starem mestu, ti vsakič znova vzame dih, ko ga vidiš.

 Mož si je že doma ogledal primerna mesta za parkiranje čez noč. Ampak smo se kar nekajkrat peljali okoli mesta, da smo našli cesto na parkirišče. Ko pa smo se odpravili proti mestu smo srečali gospo z kužkom, ki je bil zelo všeč Belli. In pokazala nam je čudovit prostor za prenočevanje, bila je tako prijazna, da je peljala z avtom pred nami in pokazala ulico. Ampak mi imamo široko, visoko hišo na kolesih !!! To pa ni upoštevala, komaj, komaj za centimetre je šlo med hišami, da smo se pripeljali do parkirišča, uf. Jaz bi se ustavila in zjokala, mož pa je pogumno počasi peljal naprej.

Spodaj desno naš avtodom.

 Sprehodili smo se po ulicah Dubrovnika in celo našli malo travice za naše lumpe, ki nočejo ne morejo lulat na beton. Noro, koliko potepuških mačk imajo Bella je bila čist zmedena, tudi okoli avtodoma so hodile in v bližini sta bili dve čisto majhni muciki, oj. Seveda smo jim dali briketov, če bi vedela bi kupila mačje brikete za sabo.

 

Noč je bila katastrofa po tretjem nočnem sprehodu z Mon Ami sem mislila, da jo bom kar v prtljažnik zaprla grrr . Bila sem huda in je dala mir do šestih zjutraj, ko sva oba obupala se oblekla in odšla z njima na sprehod.

 Ampak bilo je zelo lepo, pravljično in kosmatinki sta se naigrali v morju, ki je bilo še zelo toplo.

 

 Ob osmih smo krenili na pot proti polotoku Pelješac, hribovit polotok z trtami. V kampu NEVIJO smo preživeli tri dni, uživali v toplem sončku in se kopali v toplem morju.

 Mon Ami je odkrila, da lahko prosto teka po obali(kjer so se martinčkali člani družine) in do avtodoma (kjer se je učila Melisa) bila je navdušena ni in ni ji zmanjkalo energije.

Noč, ja,  bila bolj mirna ampak je Mon Ami vseeno pokazala, da je mali hudiček . Sredi noči je skočila na najino posteljo (nad voznikovo kabino) kako ji je uspelo, nimam pojma.  Hitro sem jo ujela in postavila dol, seveda je bil še poizkus dve, ampak je imela premalo zaleta pa so bile prednje tačke na postelji zadnje pa na mizi, Mon Ami pa cvilila, še dobro, ker če je nebi rešila, bi si lahko zlomila vrat ko bi padla na klop. Lekcija je bila dobra in je dala mir do sedmih zjutraj, ko smo že bili na sprehodu proti mestecu Orebič

 Naslednja noč je bila mirna, računala sva na Mon Ami da naju bo itak zbudila ob šestih in bomo skupaj odšli do  Orebiča in z trajektom do Korčule. Ampak opica je spala !!! !ne moreš verjet malo pred sedmo smo se zbudili na hitro odpravili in tekli do mesta.

 Za las smo ujeli trajekt, uživali v toplem jutru in nato sprehodu do mesta Korčula.

 Mon Ami si je našla pasje prijatelje, posrečena je bila črno bela psička, ki nas je spremljala celo pot.

Malo se je z Mon Ami igrala in ji pokazala kje imajo nastavljeno hrano muce, kje lovijo ribiči in mogoče kaj ostane na tleh ter najboljšo sigurno zdravilno morsko blato grr . K sreči sem malo prej našo lumpo prijela in je blatno kopel izpustila. Bella je uživala v mirnem sprehodu. Ob 11h smo imeli trajekt  za nazaj, in čisto pregreti smo se vrnili do avtodoma ter hitro skočili v morje. Prijetni dnevi so hitro minili, odpravili smo se proti dolini Neretve.

Obiskali smo slapove Kravice, prelepa narava, samo , no da se ne bom ponavljala.

 

In dolina Neretve, uau obdelana polna kanalov, zelo zanimivo. Pri obiralcih mandarin smo nakupili veliko teh okusnih sadežev.

 Prespali smo v Mostarju, nekaj korakov do starega mestnega jedra in mostu. Bila sem prava zanimivost, ko je Bella naredila kupček na pločnik in sem vzela vrečko ter ga pobrala. Kakšni komentarji, ha ha. Spet smo bili zgodni in sprehodili smo se po jutranjem Mostarju. Nastale so prekrasne fotografije. Običajno sem zjutraj jezna, ker je mala tako tečna samo po nekaj korakih sem ji hvaležna saj so jutra tako lepa.

 In zajtrk smo pojedli nad čudovito dolino, se peljali skozi Livansko polje.

Kako lepo, da ti vzame dih in srečali smo veliko ovčjih čred z pastirji in psi. Žalostne so bile le požgane in uničene vas v katere se verjetno ne bo nihče več vrnil.

 Končno smo prišli v Bihaču do okusno pečene postrvi, čevapov in pleskavic je bilo dovolj.

Po kosilu in krajšem sprehodu pa vožnja do doma. Bilo je lepo, zelo zanimivo in tudi naši kosmatinki se nista nič pritoževali. Bili sta v središču pozornosti in zaradi nju smo spoznali veliko prijaznih ljudi.

 

Recent Forum Posts

Newest Members