SCHAPENDOES - OVCJI KODER

Subtitle

POTOVANJE PO BALKANU

22.07. 2014  smo napolnili naš avtodom in krenili novim dogodivščinam naproti.

In člani posadke moja malenkost Mateja, mož Darko, hči Melisa in tri kosmate, repate, Ida ,Bella in Mon Ami. Naš prvi cilj je bil Split, kjer je bila Mon Ami prijavljena na CAC in CACIB razstave.

V Splitu je bilo posebno parkirišče rezervirano za avtodome razstavljalcev, vendar je bilo na soncu in oddaljeno od mora. To pa ne smo rekli, gremo poiskat boljši prostor (pregled terena doma na google zemljevidu je pomagal), ker smo prispeli zelo pozno popoldan smo lahko parkirali ob vhodu v njihov park-Šetališče Marjan. V miru prespali noč in zjutraj raziskovali po Marjanu. Zelo lep in prijeten sprehod v senci dreves in glasbi čričkov. Upali smo, da se bomo lahko kopali z našimi kosmatinci v morju. Ja, želja se nam je izpolnila, našli smo nekaj lepih skal, prijeten vhod v morje in mir. Nihče nas ni motil ali tečnaril zaradi psov. Cel dan smo  uživali, nekateri smo se kar preveč nastavljali soncu, tak, da je zvečer malo peklo.

Ob osmih zvečer pa je Melisa pokazala Mon Ami sodnikom (do razstavišča smo imele le deset minut prijetne hoje ). Bile so zelo uspešne in osvojile naziv prvak mladih en dan pa celo premagale ostale schapije, uau. Večeri so minili v prijetnem klepetu z  lastniki schapijev in drugimi razstavljalci.

Ugotovili smo, da je avtodom malo preveč na soncu in smo se odločili, da se prestavimo. Darko je z kolesom raziskal teren in prestavili smo se na parkirišče pred mestno plažo v senco pod drevesa, juhej. Bilo je kar prelepo in skrbelo nas je kaj bodo rekli domačini.

Bili so prijazni, z otroci so prišli božat pse. Mi smo se kopali na plaži, kosmatince pa smo peljali kopat na skale in vsi smo bili zadovoljni. Seveda smo prehodili in občudovali tudi staro mesto.

 

 Preživeli smo tri čudovite dni, spoznali mesto in seveda hrib Marjan ter se v nedeljo zjutraj 27.07. podali naprej na pot. Približevala se je nevihta.

 Ustavili smo se v mestecu STONE. Najprej seveda sprehod, bilo je soparno in kopanje je bilo prijetno. 

Obzidje,so zgradili Benečani, da so zaščitili sol, ki so jo pridelovali spodaj.

Vsako leto imajo tradicionalni tek oz. maraton po obzidju, noro.

 

 

                                                   Soline.

 

Na drugi strani zaliva je veliko školjčišč in tudi mi smo prvič poskusili školjke.

Na parkirišču pred mestom Ston smo prespali noč, kjub paniki in strahu voznika avtodoma iz Maribora. Zjutraj po sprehodu pa na pot.

Čakala nas je prijetna rahlo deževna vožnja po obali mimo Dubrovnika do mesteca Trebinje v Bosni in Hercegovini. Trebinje smo že poznali iz lanskega potepanja, na tržnici smo nakupili sadje in sire se najedli pleskavic in posladkali pri Grku, njami. Iskali smo prostor za prenočevanje, seveda ga je našel Darko na kolesu. Bil je prava atrakcija med domačini, saj je bil v kolesarski opravi pravi profesionalec.

Prespali smo malo višje na hribčku pri pravoslavni cerkvici, zelo lepo in čisto (za spremembo) z prekrasnim razgledom.

 Zjutraj, zgodaj seveda pa na dolg sprehod po obronkih sosednjih hribov, kjer je nastala ta fotografija hribčka na katerem smo počivali.

 

 In smo šli naprej, proti Črni Gori. Kmalu sem doživela pozitiven šok. Ob cesti so kosili travo in pobirali smeti, o kako lepa sprememba.  Hoteli smo na plaže, ki jih je Darko našel po netu, a so bile polne ljudi in avtomobilov. Našli smo eno majhno luko z plažo in tam tudi prespali. 

Naslednji dan smo se sprehodili po Budvi, staro mestece je zelo lepo, samo okolica je pa norišnica kot je rekel popotnik, ki smo ga spoznali med potjo.

 Po zajtrku pa na pot proti Sv. Štefanu.

Imeli smo srečo in našli prostor za parkiranje blizu peš poti do Sv. Štefana juhej. In kakšna peš pot, uf med prestižnimi hoteli po urejenih potkah in pokošeno zeleno travo. Psi so bili navdušeni in so se kot nori valjali po travi.

 

 

 JA prav ste prebrali, to je cena za rajsko plažo, ljudje so znoreli.

Mi smo bili zadovoljni s sprehodom in pogledom na otok, no ja ko smo se vračali smo nalašč spustili pse na to zlato plažo. Samo tok, da so varnostniki malo tekli, drugače bi zaspali.

 

Odločili smo se za ogled slavne plaže Jaz, bilo je bolj kislo vreme, zato ni bilo veliko obiskovalcev. Nam je bilo všeč, da smo v miru skuhali in pojedli kosilo, nekateri naplavali in drugi sprehodili.

Meni osebno plaža ni bila nič posebnega verjetno za to, ker so povsod ležalniki in si naših štirinožcev v tej gneči ne predstavljam. Vsekakor bi imele dovolj brisač za brisanje  .

Pa še polno smeti in umazanije, kar za južne kraje ni nič čudnega.

Popoldan smo se izpod topolov prestavili malce višje saj so proti nam valili črni-sivi težki oblaki. Bliskalo in grmelo je, Ida se je skrila v kabino in še radio smo ji prižgali, da ji je bilo lažje. Bella in Mon Ami se nista bali in smo skupaj gledali predstavo strel ter igrali karte.

 

 Uau in se je ulilo iz neba, v hipu je bila voda na cesti, zalilo je camp in prostor med drevesi, kjer smo bili pred uro.Še sreča da smo se umaknili, drugače bi ne prišli ven.

Tako so reveži plavali.

 Ker je še kar lilo smo raje prespali ob plaži Jaz in se naslednje jutro odpeljali do Kotorja.

 Mon Ami je previdno okušala vodo in bila vsa navdušena ker je bila sladka in jo je lahko pila.

 

 

 

 

                                                           BOKA

 

In dvignili smo se z našo hišo nad zaliv Boka, ter se napotili proti Durmitorju.

Čudovite planine, lepe ceste in pričakovanje cilja IVAN DO-ŽABJAK

 Jutranji pogled na camp kjer smo preživeli dva prelepa dneva.Camp se nahaja v vasici IVAN DO in se tako tudi imenuje, je zelo poceni, sicer nima zvezdic vendar je bil za nas, ki imamo vse v avtodomu super. Lastnik je prijazen in njegovi gostje so povečini planinci s šotori, ki ostanejo dan ali dva.

Je pa v bližini Črnega jezera in poti v hribe in do ostalih jezer. Vse je zelo čisto, urejeno veliko je kažipotov za peš poti, tako, da se ne zgubiš. Do Črnega jezera je prava asfaltna cesta (prepovedana za avtomobile) in pri jezeru zanimiv adrenalinski park za male in velike.  

 

Črno jezero in naše kosmatinke, ki so si izprale slano vodo iz dlake. V bistvu je Črno jezero sestavljeno iz dveh jezer, ki sta občasno povezana s prehodom. Okoli jezera je urejena peš pot z tematskimi tablami (1,5 do 2 uri prijetne hoje po gozdu), zelo, zelo lepo.

 

 Mi smo se podali po malce daljši poti do ČREPOLJ PLANINE okoli Zmijinega jezera (cca 5 ur hoje)

vmes smo kar ob poti nabrali veliko gob lisičk.

 

 

 Čaki, kaj je pa to, se sprašuje Mon Ami 

 

 

 Iz sprehoda smo prišli pred dežjem, ravno pravi čas, da sva z Meliso še razčesale pse, ker so bili polni pikic .

 

 

 Hitro sta minila prelepa dneva in odšli smo na pot proti domu. Prečkali smo reko Taro na njenem slavnem mostu. In preko se je Darko popeljal po ZIP LINE.

 

 Polni adrenalina smo se podali naprej, vmes smo se ustavili in sprehodili v Sarajevu po Baš Čaršiji.

 Se najdeli slavnih čevapov in si ogledali trgovinice. 

 

 Zadnji dan potovanja pa neprijetno presenečenje. Na avtocesti je na gumi odneslo ventilček in ostali smo brez gume  . Darko pa kar hitro v akcijo in zamenjal je gumo, da smo se lahko odpeljali naprej, huh.

 Tako, končana je bila naša Balkanska pot, uživali smo ob raziskovanju novih krajev.

 

Recent Forum Posts

Newest Members